Znakovni jezik je jezik , ki ga vidimo in zaznamo z očmi. Je živ jezik, saj se pojavljajo nove besede, ki izpodrivajo stare ali se izmislijo nove dogovorjene za potrebe današnjega časa, kot npr. internet. Pri tem jeziku se ne uporabljajo samo roke, ampak se vključuje celo telo, obrazna mimika, telesno gibanje.
Vsaka država ima svoj znakovni jezik, katerega  so razvili gluhi ljudje te dežele in vsebuje poleg naravnih kretenj  še dogovorjene kretnje.
S premikanjem prstov lahko pokažemo 25 ali celo več položajev prstov, pri čemer vsak položaj pomeni eno črko abecede. Črkuje se le imena oseb, krajev, držav. Za vse drugo uporabljamo kretnje.
Bistvo znakovnega jezika, ki ga gluhi uporabljajo med seboj je, da ima svojstveno slovnično zakonitost, ki se kaže v drugačnem besednem redu. V kretnji zid-lestev-naslonjena, bi prevedli v lestev je prislonjena na zid.
Na kaj moramo biti pozorni pri pogovoru z gluhim,  pa tudi močno naglušnim človekom.
Ker so oči njihov glavni sprejemnik informacij, se obrnemo k osebi, naš obraz naj bo viden ali osvetljen. Za njegovo pozornost ga potrepljajmo po rami ali roki, da bo pozoren na nas.
Govorite naravno, ne pačite se. Ne vpijte, saj vas zato ne bo bolje slišal. Govorite počasi in razločno. Ne žvečite med pogovorom. V pomoč naj vam bodo naravne kretnje in mimika obraza. Ne hitite in bodite potrpežljivi, če morate ponoviti že povedano. Izgovarjajte ključne besede. Ne bodite oddaljeni od sogovornika več kot meter in pol.

Vse našteto bo gluho ali naglušno osebo opogumilo, da bo lahko komunicirala z vami.