Alojzij Založnik je svoj prvi slušni aparat sicer dobil v srednji šoli, a ga zaradi velikosti in nerodnosti name­stitve, nosil je namreč tudi očala, ni mo­gel nositi. "Poleg tega, da me je bolelo uho, me je bilo tudi sram. Že tako ali tako sem bil velikokrat deležen zasmeho­vanj, ker nisem slišal. Iz mene so brili norca, imeli so me za zabitega... Ljud­je so izredno težko sprejemali drugač­nost," je pripovedoval. Danes, ko do­brih šest let vsak dan od jutra do večera nosi slušni aparat in sliši, se vpra­šuje, kako je sploh zmogel živeti, se iz­šolati in službovati brez njega. "S sluš­nim aparatom se mi je dobesedno od­prl svet. Takrat sem prvič res slišal, razločil sem petje različnih ptic, lajež psov... Občutke ob tem težko opišem z besedami," je dejal. Tudi vključevanje v družabno življenje je postalo lažje in prijetnejše, sedaj obiskuje različne pri­reditve, tudi na prostem, pa čeprav je tam težje ločevati zvoke. Skratka, za­živel je v pravem pomenu besede.

Uporabe slušnega aparata se moraš naučiti in navaditi. Založniku je danes žal, da ni vztrajal pri nošnji, ko je bil mlad. Prihranjena bi mu bila marsika­tera neprijetna izkušnja, a se pretek­losti pač ne da spreminjati. Zadovoljen je, da ga je pot zanesla v Društvo glu­hih in naglušnih Dolenjske in Bele kra­jine, kjer je dobil prijatelje in tudi tiste prepotrebne informacije o tehničnih pripomočkih, zdravstvu in pravicah, ki jih ima, veliko pa mu je dala tudi skupi­no za samopomoč naglušnih Rudolfovo, ki deluje v okviru društva. Tu je spo­znal, da se moraš sprejeti takšnega, kot si, priznati svojo motnjo in šele nato te bodo kot takega sprejeli tudi drugi.