Bila sem otrok staršev, ki sta gledala na človeka s človeškimi očmi . Nimam nobenih predsodkov do ras, do verstev, do nacij… Ko sem spoznala svojega partnerja, nisem imela predsodkov do njegove naglušnosti. Smešno se mi je zdelo, koliko on sam, kakor tudi njegovi prijatelji, dajejo pomen tej  posebnosti.

  Sama sem šla skozi pekel v adolescenci, skozi katerega sem se veliko naučila. Med drugim ceniti svojo edinstvenost, svojo posebnost. Ni mi bilo težko ljubiti nekega drugega » posebneža « , videti njegovo iskro. V najini zvezi njegova posebnost ni prednostnega pomena. V njegovih odnosih z drugimi ljudmi tudi ne vidim pomanjkljivosti. Kvečjemu vidim enakost. Menim tudi, da je med gluhimi in naglušnimi sošolci imel izjemno družbo, ki ga je oblikovala v osebnosti brez kompleksov, karakterističnih  za mlade iz drugih šol ene prestolnice.

V njem vidim edinstvenost kot vsakem drugem človeku. Vsak slišeč človek ima tudi svoje posebne težave, ki so lahko enako težke, kot so težave neslišeče populacije . Razlika je le v tem, da vaš problem ima skupno ime. Sami pa dobro veste, kako zelo so težke vaše življenjske  okoliščine. Vaša vklopljenost v družbo, vaša stopnja izobrazbe.

  Gluh ali naglušen človek ima povsem enake možnosti kot vsak drug človek. Poznam slišeče ljudi, ki so v slabi življenjski situaciji in poznam naglušne ljudji, ki so čisto dobro.Problemi, ki se pojavijo med mano – slišečo osebo in Rokom- naglušno osebo, se sproti rešujejo v pogovoru o njih. Včasih se zdi, da govorim v prazno. A to je del življenja. To ni nobena tragedija.  Pogovori se nadaljujejo. Življenje teče naprej.Če bi ljubila nekega gluhega človeka, ki se lahko pogovarja samo s pomočjo  znakovnega jezika, bi se naučila kretati. Imam gluhe prijatelje, s katerimi si gledamo v oči in vidim njihovo lepoto, njihovo prisotnost, neka komunikacija zmeraj obstaja. To se mi zdi nadvse čudovito. Občudujem pa naglušne ljudi, ki so sami sebe trenirali, da se čimbolj znajdejo v slišeči populaciji.Veliko težav gluhih in naglušnih pride iz nespoštovanja svoje božanskosti, ker ne cenite samih sebe. Dajete se v nič, kot da niste čudoviti, lepi, čisti, dobri, nadarjeni. Koliko ljudi nosi očala in leče, ampak ne vem, če obstaja društvo takih. Ne, ljudje z očali so del družbe. Nihče se ne sprašuje , ali so oni ljudje, taki kot vsi ostali. Niti oni sami se tega ne sprašujejo. Vedo edini pravi odgovor. Od vsakega gluhega ali naglušnega posameznika je odvisno, kako bo sprejet. Pomembno je, kako se počuti v svoji koži. Poznam gluho osebo, ki zaradi svojih strahov pri preseganju svojih omejitev krivi druge, da jo ne sprejemajo. Najlažje je kriviti druge. Vendar to je tipično za mladoletnike. Življenje je življenje. Vseeno je, kaj nam je »Bog dal«. Mi smo tukaj, da se znajdemo s tem, kar imamo. Tako gluhi, kakor tudi slišeči, invalidi, bolni, stari, grdi, presuhi, z lasuljami, brez denarja , mozoljavi, joj! Vem, veliko je ljudi, ki imajo predsodke. Ljudje s predsodki so ljudje, ki imajo največji handi cap od vseh. Kako žalostna so njihova življenja, ko ne sprejmejo prijateljev, sami sebe izločijo iz vaše (naše) družbe, da bi v svoji samoti lahko bili visoki. Le komu lažejo?

Žalostni so in osamljeni.

A se boste pustili prepričati, da niste vredni njihove družbe? Veliko je ljudi na tem svetu, ki jim gluhota ne pomeni nič takega. Ovira je lahko le jezik v direktni komunikaciji. Ampak ne za dve veliki srci.

Ana Kogoj