Vsaka izmed teh dejavnosti, kjer sem pridobila ogromno izkušenj in informacij, me je sestavila v tako osebo, kakršna sem sedaj. Z vlakom sem se takrat prvič vozila do Postojne, zato mi kasneje kot dijakinji vožnja od Črnomlja do Novega mesta nikoli ni predstavljala breme in sem pridobila veliko na samostojnosti in iznajdljivosti.

Prvi mobitel, ki sem ga imela, mi je podarilo društvo. Sama sem se naučila tipkati, pošiljati sporočila, komunicirati z gluhimi, ki so daleč proč od mene. Služil mi je kar nekaj let in sem bila z darilom presrečna.

Več dnevni Tabori v Dolenjskih Toplicah niso bili zgolj priložnost spoznavati nove prijatelje, pridobivati razne nove izkušnje na področju ustvarjalnosti, prvo doživetje z jahanjem konja, sam pospraviti posteljo, družiti se s klovni...Biti daleč stran od vzgojiteljev in staršev. Bilo je mnogo več. Bilo je toliko raznovrstnih akcij za gluhe otroke, ki niso imeli priložnosti nikoli plavati, kolesariti, rolati, plesati v disko klubu, sedeti ob tabornem ognju.  Tega ne bomo imeli več možnosti podoživeti ne mi in ne zdajšnja generacija otrok. Kako pomembni so bili ti programi za otroke, lahko ocenjujemo le mi, ki smo sodelovali v njih.

Vsako leto sem sodelovala v timu na predstavitvah po OŠ, kjer sem prebirala pravljico Žabji kralj in tolmačila v znakovnem jeziku. Z veseljem sem otrokom ( čez 100) odgovarjala na razna vprašanja. To je bil zame izziv pred javnim nastopom, preizkus premagati tremo, zmogljivosti, poguma govoriti o sebi in svoji gluhoti. Ker je veliko takšnih kot sem jaz, mi ni bilo težko o tem govoriti slišečim ljudem. Postopoma sem pridobivala na samozavesti. To se je obrestovalo kasneje, ko sem se udeleževala drugih taborov, ki jih je organiziralo MDG Ljubljana, mednarodni tabor za mlade gluhe na Švedskem, motivacijske delavnice, zagovora za praktično delo pri poklicni maturi in še marsikje v življenju.

Veliko informacij, izkušenj in vtisov se je nabralo. Ob nekem pogovoru s člani v društvu, mi je Janez Kocjan predlagal, naj jih tudi napišem. In takrat sem začela pisati...Napisala sem veliko strani, a zaenkrat je gradivo shranjeno. Mogoče bo kdaj tudi zagledalo luč, do takrat pa se bodo nedvomno nabirale izkušnje študentke-brucke  v Ljubljani. Hvaležna sem članom društva, da so mi prisluhnili.

Najbolj bi se rada zahvalila predsedniku društva, Vladimirju Kastelec, ki mi je največ pomagal, spodbujal, prisluhnil, svetoval ne le kot predsednik, pač pa tudi kot družinski prijatelj, čeprav včasih ob nemogočih urah in praznikih. Zelo sem hvaležna sekretarki Veseli Banić, da je videla v meni potencial, mi dala priložnost, da se izkažem in  me spodbujala na javnih nastopih ter mi stala ob strani ob finančnih stiskah.

Od letos nisem več članica DGN Dolenjske in Bele krajine, ker sem se preselila kot študentka v Ljubljano. Se bom pa vedno spominjala besed predsednika: »Pri nas so ti vrata vedno odprta!«  Z  Mestnim društvom gluhih Ljubljana, katerega nova članica sem, sem sodelovala že prej. Napisala sem nekaj člankov v glasilu Odmev tišine. Čutim, da lahko sedaj veliko prispevam ravno v tem društvu, kjer je največ aktivnosti za mlade. Menim, da bom tudi sama največ pridobila med njimi za svojo prihodnost in na pridobivanju novih izkušenj.  Na koncu bi se še najbolj zahvalila staršem, da sta me vseskozi podpirala in mi dajala svobodno pot izbire, da sem sama raziskovala, spraševala, odkrivala, pridobivala.

Hvala, mami, ati in vsem tistim, ki ste me oblikovali v to, kar sem danes!