Nekaj let kasneje, par let nazaj, sem bil na ponovnem pregledu v isti ambulanti za ugotavljanje stopnje okvare sluha. Zdravnica je polistala po kartoteki in me pobarala, zakaj nisem vztrajal pri pripravah na polžkov vsadek. Beseda je dala besedo in sem si rekel, kaj pa lahko izgubim? V primerjavi z boljšim sluhom to ni bilo nič. In tako sem dobil nov termin, hkrati pa nek nov zagon – čeprav sem bil poln dvomov; lahko si predstavljate, kaj se mi je motalo po glavi – vrtanje v lobanjo, stikanje po podstrešju itd.; kot vemo, so možgani občutljiv organ in najmanjša škoda lahko povzroči vidne posledice, kot so motnje pri gibanju, ravnotežju, vidu, celo pri razmišljanju in tako naprej.

Pa vendar sem zaupal doktorici. Test za testom in na koncu so potrdili, da sem ustrezen kandidat, ter mi rekli, da me bodo obvestili, čim bo prost termin za operacijo. In tako sem živel naprej, vedoč, da me čaka operacija, ki mi lahko obrne življenje na glavo.

Dobil sem službo, takrat pa se je dvom prikradel v misli – ali naj povem delodajalcu o možni operaciji? Svetovalka je predlagala, naj to zadržim zase, in sem se ravnal po njenem nasvetu. Kateri delodajalec bi zaposlil nekoga, ki bi potem za cel mesec ležal na postelji? Navsezadnje nisem vedel točnega datuma operacija, lahko bi bila takoj, lahko pa šele čez celo leto ali dve.

In tako me je služba vsrkala vase, bolj ko sem garal, bolj se mi je gabila. Pač ena od tistih služb, kjer se sčasoma ujameš v past nadur in rokov. Ne glede na to, koliko nadur sem delal, delo se je kopičilo in kopičilo, delal sem sobote in nedelje, na koncu sem ugotovil, da sem delal pol več kot 'zadovoljni' delavci. In kaj sem s tem pridobil? Izkušnje, kondicijo, nekaj malega denarja, ki sem ga sproti porabljal, da sem se vsaj malo razvedril. Izgubil pa sem voljo, ki je prej tako in tako nisem imel dosti. To je, ko se zaveste, da so se sanje razblinile in vas čaka kruta resnica.

Potem pa je prišel telegram. Na vrsti sem bil za operacijo – in to precej kmalu. Zame je prišel kot naročen, v njem sem videl izhod iz brezupnega položaja, novo poglavje v mojem življenju. In tako sem pohitel po opravkih – krvni testi, urin itd., vse to je moralo biti sveže – in sem se zglasil najprej v ambulanti, kjer so mi dali mojo mapo za kliniko, nato sem se zglasil na kliniki. Bilo je v soboto ali nedeljo, kakorkoli že, sestra me je čudno gledala in me pobarala, kaj delam tam. Počutil sem se neumno; potem pa so sestre malo povprašale in se je vse uredilo. Priklicale so doktorja, ki mi je razložil, da me operacija čaka naslednji teden, da še ni postelje zame in da naj pridem dan pred operacijo, da ne bi brez veze ležal v bolniški postelji. Majhen nesporazum, ki jih je moje življenje polno.

In prišel je dan. Prišel sem na dogovorjen datum, dobil posteljo, se preoblekel in vključil nov prenosni računalnik, ki sem ga kupil za priložnost. Brez računalnika pač ne gre in doktor je zagotovil, da je v redu. Spomnim se, da sem bil precej živčen dan pred operacijo.

In prišel je dan D. Ne spomnim se točno, kako je potekalo – spomnim pa se nesporazuma glede hrane. Gledal sem, kako so vsi drugi dobili hrano – malico, zajtrk, karkoli že – samo jaz ne. Pa sem stopil do vozička in gledal, kje je moj obrok – pa je sestra, ki je vedela za moj primer, razložila, da imam 'tešč' dieto. Hladen tuš. In prišla je operacija. Spremili so me do nekega hodnika, kjer sem se ulegel na posteljo-voziček, nato so me odpeljali v operacijsko sobo. Prevoz je bil nekaj posebnega in me je spomnil na filme, kjer zrete v bolniški strop, medtem ko vas peljejo in se vam sestra nasmiha. Vau, kajne? Ne? No, vsaj zame je bilo nekaj posebnega.

Potem pa tista velika luč. Priznam pa, da sem bil takrat precej živčen. Pripravili so me za operacijo, me dodobra privezali na operacijsko mizo in anestetik me je pretipal. Že takrat sem imel v desni roki nek ventil, anestetik pa je zmajal z glavo in mi dal novega na levo roko. Neprijetno, veste, rokovati s temi 'ventili'. Kratek pogovor z doktorjem. In nato se spomnim samo še težke glave – ni čudno, ker sem imel na debelo povito glavo -  in vrtoglavico. Hudo. Bil sem v svoji bolniški postelji. Med pogovorom z doktorjem in tem trenutkom pa ena velika spominska luknja. Sedaj sem razumel, kako pacient čuti operacijo. Čutiš samo posledice in te so bile precej neprijetne.

Kot hud maček po silvestrovanju. Sedaj pomnožite to desetkrat. Ja, tako hudo. Ravnotežja sploh nisem imel, pogosto me je imelo bruhat, jedel sem zelo težko – ker sta me ovirala ventilčka na obeh rokah – pa še večkrat sta me zbadala, zaradi česar sem se pritožil in so mi ju povili z povojem, da sta bila kolikor toliko pri miru.

Nekaj vam povem – tisti ventilčki so najhujše, kar se vam lahko zgodi. Ne morete jih sneti, neprestano pa vam najedajo živce. Sploh ko jeste! Majhna nezgoda, majhen dregljaj ob mizo ali krožnik in takoj vas zbode. Brr.

No, tako sem kak teden okreval v bolniški postelji, prvih nekaj dni sploh nisem mogel iz postelje, ker se mi je hudo vrtelo. Že sprehod na stranišče – ki je bilo tri metre stran – je bil prava pustolovščina. Sčasoma pa se mi ni več toliko vrtelo, lahko sem že bral in uporabljal računalnik, se živciral glede ventilčkov in opazoval tiste čedne sestre. ORL klinika jih premore nekaj, vam povem!

Seveda sem dobil obiske – moja sestra me je obiskovala, pa zaposlitvena svetovalka, ki je bila ravno v mestu. Lepi utrinki v sicer turobnih dnevih. Nato sem se zavedel. Tista točka brez vrnitve, kjer je vse dokončno – no, ko sem potipal ovoj okrog glave, sem se zavedel, da so mi vstavili polžkov vsadek. Ta občutek je bil nekaj posebnega; ravno sem obračal novo poglavje v življenju.

Sedaj, vsaj pol leta po operaciji, po nekaj kontrolah, kjer so ponastavljali zadevo, slišim bolje kot kdajkoli – tega se zavedam in poslušam, da bi slišal še kaj novega. Za zdaj sicer še ne razumem govora na televiziji, ne radiu, vendar je to le še vprašanje časa.

Ali se je kaj spremenilo od trenutka, ko sem se odločil za operacijo, do sedaj? Na prvi pogled bi rekel, da ne – spet sem nezaposlen, tu sedim pred računalnikom in pišem zgodbe, zrem skozi okno in gledam, kako gozd izginja pod gradnjo nove avtoceste.

Nekaj se je pa le spremenilo. Takrat so bili zvočniki vedno izklopljeni, igral sem brez zvokov. Sedaj pa imam zvočnike vseskozi vključene, sedaj poslušam, kaj se dogaja tako notri kot zunaj, slišim, kdaj se ventilator računalnika napreza in ga takrat očistim. V mestu, tako mimogrede po opravkih, se lažje sporazumevam z ljudmi, tako s prodajalci kot mimoidočimi. Prej sem se izogibal tem stikom – sedaj me ni strah.

Pa se je v bistvu moje življenje kaj spremenilo? Za to pa je treba lastnoročno obrniti stran v novo poglavje; noben vsadek ga ne bo kar tako obrnil. Sedaj si le ližem prst, da počasi odprem novo poglavje. V mojem primeru je to skozi pisanje; živim v svojem svetu, ki ga počasi izoblikujem v besedah.

Mnogi od vas se gotovo sprašujete, če se polžkov vsadek splača. Takole vam povem – kakor za koga. Ni magične formule, ki bi veljala enako za vse. Zase lahko rečem, da se je splačalo. Pa za vas? To pa samo vi veste.

Sedaj pa majhna šala, ker sem vas prikrajšal za eno na začetku. Kaj dobite, če hkrati gledate smuk in smučarske skoke?

Smoke. Pa dober tek!