Potem je prišla in izvedela sem, da je gluha oziroma močno naglušna. V skupini smo imeli gluho dekle. Simpatična, pridna, mirna…Zdaj pa je bila tu Marjana, šivala je fazo pred menoj in jaz nisem imela pojma, kako naj komuniciram z njo…Saj me ne sliši…Občudovala sem njeno hitrost in umirjenost pri delu. Spoznale smo  se in Marijana mi je postala prijateljica, velikokrat me razume brez besed. Razumevamo se s počasnim govorom, z gibi rok, včasih si napišemo listke. Ona je zelo čustvena, polna volje in energije, zelo dobro čuti, kaj se dogaja okoli nje, čeprav ne sliši. Čuti žalost, skrb, bolečino, čuti srečo, veselje. Meni je odkrila nov svet. Ker sem tudi sama zelo čustvena, sem srečna, da imam tako prijateljico. Res mi odgovarja to, da ni vsiljiva, a vem, da me razume in da čuti z menoj. 

Zame Marijana ni nič drugačna od vseh nas, je čudovita in zelo pridna. Ne sliši z ušesi, posluša s srcem. Najbolj je občutljiva na krivico, tega ne prenese in to je trn, ki jo zbode v srce.

Marijana je zame kot sonce na nebu; ko potrebujem toplino, me ona ogreje, ko potrebujem svetlobo,  mi ona kaže pot, ko potrebujem mir, se ona umakne…Vedno pa vem, da je vredna mojega zaupanja in da sem srečna, ker jo imam. Rada bi ti rekla le to, Marijana! Mi, ki slišimo, se moramo v svojem svetu pogosto delati gluhe, če želimo, da nas ne zlomijo. Besede včasih bolijo bolj kot udarci. Vi naglušni ali gluhi  pogrešate glas, zvok. A zavedajte se tega, nihče ni kot vi, ker vi  z izgubo sluha slišite s srcem. 

Meni je podarjeno, da spoznavam svet gluhih in naglušnih… Imam prijateljico, s katero se vsak dan srečujemo na delu…Jaz se sama sebe  težko predstavljam, da ne bi slišala glasov…Kakšen je svet gluhih in naglušnih? Jaz mislim, da enak, kot naš svet…Mi govorimo, slišimo…A kolikokrat ljudje z svojimi besedami žalimo, sejemo bolečnino, storimo krivico? In kolikokrat slišimo, česar nočemo slišati? Gluhi in naglušni slišijo in govorijo z srcem in z očmi, razumejo ljudi brez besed, narava je za njih še lepša, saj znajo gledati z srcem…

Smo to, kar smo, zato bodimo ponosni nase. Saj nihče ni popoln! Sem jaz, ki slišim, vidim, govorim, hodim, živim popolna? Ne, nisem, ker ni popolnih ljudi. Zato sprejmimo med sebe tudi drugačne od nas. Drug od drugega se lahko veliko naučimo in lahko si odkrivamo svet, ki ga ne poznamo. 

Vsem gluhim in naglušnim želim vso srečo in pogumno naprej, čeprav ste drugačni, ste enaki kot mi.