Proti koncu decembra sva se z Vladom pogovarjala o koncertu skupine Eroika, ki je bil v Ljubljani. Povedala sem mu, da bodo nastopili tudi v Novem mestu. Glede na to, kakšno glasbo izvajajo, bi bili  mogoče zanimivi tudi za gluhe, če bi bili prevajani v znakovni jezik. Tako se je porodila zamisel o prevajanju koncerta za gluhe. V začetku januarja sem stopila v stik s skupino. Odgovoril mi je njihov vodja Patrik Greblo, ki se je z mojim predlogom strinjal. Povezal pa me je tudi z organizatorico koncerta, Sašo Šepec. Tudi ona se je strinjala s predlogom in bila nad tem tudi zelo navdušena. Formalni del je bil tako urejen.

Tako so se pričele priprave. Bilo je potrebno poiskati prevajalce za španski, angleški in italijanski jezik, saj sem potrebovala slovenske prevode za pesmi Feliz, Goodbaye in Nessun dorma. Pri tem so mi pomagali moji prijatelji. V priprave se ja vključilo tudi Društvo gluhih in naglušnih iz Novega mesta, ki je moj predlog tudi podprlo. V tem času sem se nekajkrat tudi srečala z gluhimi, ki so mi pomagali glede kretenj. Pesmi je bilo potrebno prevajati tako, da so bile čim bolj razumljive za gluhe. En mesec sem se vsakodnevno pripravljala na koncert. Poleg samih priprav pa je bilo potrebno poiskati še sponzorje za ugodnejšo ceno kart. Cena vstopnice je bila 15 evrov. S tajnico društva  sva menili, da je cena  previsoka, zato sem poiskala sponzorje. Tudi pri tem so mi pomagali prijatelji in znanci. Tako je bila cena vstopnice za gluhe in naglušne 5 evrov.

Tudi v društvu so se trudili, da pridobijo čim več gluhih in naglušnih za obisk koncerta. V Kulturnem centru Janeza Trdine smo prosili za rezervacijo 30 vstopnic.Nezadržno se je bližal 14. februar, dan koncerta. Obiskala sem njihov prvi koncert, ki je bil 12. februarja, da sem videla sam potek koncerta. V zaoderju sem cel koncert tolmačila, da sem videla, v katerih delih moram še kaj spremeniti in popraviti.Prišel je dan koncerta. Pred koncertom se bila še vedno v dvomih, kako bodo gluhi to sprejeli. Ali je bila moja odločitev pravilna, da skušam gluhim približati ta del glasbene kulture? Med koncertom pa se mi je odvalil kamen od srca, saj sem videla, da je bila moja odločitev pravilna. Glasba, petje in prevodi besedil so prebudili njihova čustva. Že med koncertom so mi to pokazali, ko so nekateri med njimi potočili nekaj solz. Tudi sama dvorana je bila preplavljena s čustvi, saj je član skupine že na začetku povedal da je to poseben koncert. 

Po končanem koncertu pa je skupina Eroika še posebej pozdravila gluhe in naglušne. Tudi fantje iz skupin so bili presenečeni nad reakcijo gluhih. Niso pričakovali takega odziva. Meni pa so gluhi čestitali in se mi zahvalili za dober prevod. S tem, kako so to pokazali, je bil ves moj trud poplačan. In vedela sem, da je bila odločitev za prevajanje koncerta pravilna. Zakaj tudi gluhim ne bi približali glasbe?