Tistega dne, 24. avgusta je bilo na začetku dopoldneva oblačno vreme. Kljub temu sem želela iti. Kot sem si rekla: »Naj pada dež, naj zasije nasmejano sonce, sploh ni važno, važno je druženje!«

Usedla sem se v avto, se odpeljala s staršema, med vožnjo strmela v gozdove, tuhtala, koga bom srečala po doooolgem času. Ko smo dospeli, sem bila vesela znanih obrazov. Koliko časa jih že nisem videla? 8 mesecev? Ali manj ali več?

Skratka, klepetala sem s prijatelji, se preizkusila v lokostrelstvu (samo za vajo, saj ni mi šlo, ker je večkrat letela puščica  mimo table ali dol ali gor...eh, zdi se mi, da me lok  ne mara, ali pa roka ne obvlada loka, hehe), na rafting nisem imela želje iti, le žogo za odbojko sem pogrešala (našla sem jo, vendar je bila prazna oz. »raztrgana«).

Vesela sem bila snidenja s predsednikom Vladimirjem, s sekretarko društva Veselo in z drugimi prijatelji (Teja, Bojan in Katarina). Seveda, mladi smo bolj za skupaj, a kljub temu velja pri meni, da imajo starejši ogromno izkušenj ter veliko modrosti in se tudi rada družim z njimi.

Upala sem, da bom tudi srečala mojo bivšo surdopedagoginjo Renato Medle, ki me je v vseh 4 letih skozi srednjo šolo veliko usmerjala in pripomogla k čim boljšemu razumevanju sveta okrog sebe.

Bila sem žalostna, ko je prišel čas za odhod domov. Vendar sem optimistično razmišljala in si rekla: »Danes je bil dan, ko si jih srečala po dolgem času«. Vendar to ni bilo zadnjič. Spomnim se besed predsednika društva: »Vrata v društvu so ti vedno odprta.«

Hvala vsem, ki ste bili tam prisotni, da sem imela možnost z vami klepetati in se nasmejati. Bilo mi je z vami kot vedno, lepo.

Naj vam vsem vsakdan prinese nove izzive, nove izkušnje, delite vse to z drugimi, saj nam bogatijo izkušnje in usmerjajo na prava pota v življenju. Bodite mi lepo in se vidimo zopet kmalu!

                                                                                              Vaša Majčka