Prireditev  je bila namenjena Društvu gluhih in naglušnih Dolenjske in Bele krajine za pomoč gluhi družini iz Kanižarice. Družina, starša sta gluha,  ima 2 otroka, od katerih je najstarejši sin močno naglušen. Živijo nad garažo, lani pa so kupili 100 let staro hiško, ki jo je treba podreti in zgraditi novo. So šele v fazi urejanja papirjev. Niso socialno ogroženi, so urejena in skrbna družina, a sami z eno plačo ne bodo zmogli hitro do svojega doma. Zato potrebujejo pomoč. In zakaj vedno pomagati le družini, kjer je v ozadju alkohol, lenoba, premajhna skrb za otroke... Mnenja smo, da je treba pomagati tudi družinam, ki so urejene, a v stiski., saj jim že gluhota povzroča ogromno težav pri komuniciranju s potrebnimi službami na občini, izvajalci, mojstri, ...Vedno morajo imeti spremljevalca, tolmača, sorodnika, predsednika društva, ...

Zahvaljujemo se organizatorjem, še posebej Tjaši Zirkelbach, ki je bila pobudnica, da se za donacijo izbere ravno naše društvo. Tjaša je končala letos 40 urni tečaj znakovnega jezika, fascinirana je bila z ljudmi, ki živijo v svetu tišine tako, da je dala pobudo v tej smeri.

Vsi nastopajoči, od Tjaše Zirkelbach, Petre Jerič, Alena Kužata in Tinkare Pavlin, plesnega studia Novo mesto, Kaje Tržan, voditeljskega para, so se maksimalno potrudili, da smo odnesli nepozabne spomine. Seveda se je občinstvu predstavila tudi naša gledališka skupina Rudolf z dvema predstavama, ki je požela velik aplavz in nejevero ob karaokah v znakovnem jeziku. Celotno prireditev je prevajal tolmač Boštjan Jerko. V nagovoru predsednice kluba Interakt, Tamare Kajtazović in govoru strokovne delavke Vesele Banić, se je v dvorani čutila posebna energija. Govori so bili kratki, brez številk, jamranja, pač pa prežeti z ravno pravšnjo mero suptilnosti, da so v dvorani nekateri tudi jokali. Ne morem mimo enega dela njenega govora, ki pravi:« Vesela sem, da se bomo danes dotaknili teme o gluhoti, naglušnosti, tolmačih, tehnologiji, ki pomaga invalidom sluha pri vključevanju v slišeči svet. Ljudem, ki živijo v svetu tišine, ki so osamljeni in nerazumljeni, ki težko navežejo stik s slišečo osebo, pomagamo tako, da jim ponudimo roko v obliki tolmača, potrpežljivosti, osnovnim znanjem znakovnega jezika. Vesela sem, da so se predvsem mladi, srednješolci, tako zelo potrudili in izkazali največjo mero sočutja in spoštovanja do drugačnosti ter vložili veliko prostovoljnega dela zato, da danes vsi z vsemi čuti, ki so nam dani, uživamo in hkrati pomagamo eni družini.«

Toliko vloženega truda v neko delo moramo znati ceniti. Zato res velika hvala vsem, ki so v ta dobrodelni koncert s pomenljivim imenom Ozvočimo tišino, vnesli svoj čas, znanje, veliko vaj in dobre volje. Mladost in invalidnost z roko v roki. To ne vidimo pogosto.