Organizacije gluhih so med najstarejšimi organizacijami in segajo v leto 1931, torej v čas Avstro-Ogrske vladavine.  Zgodovina vzgoje in izobraževanja gluhih deklic se je začela na Dolenjskem že 1886 leta. Od takrat pa do 1904 leta je bila v Šmihelu ustanovljena šola za gluhe deklice, ki so jo vodile sestre De Notre Dame. Večina takratnih članov je bilo zelo revnih, živeli so na robu preživetja, svojci so se jih sramovali in jih niso dajali v šole ali uk, opravljali so najtežja in najbolj umazana dela na kmetiji. Veliko primerov gluhote pa je bilo povezanih še z drugimi težkimi boleznimi. Zato jim je društvo pomagalo denarno in materialno. Danes je drugače, gluhi se izobražujejo, postanejo lahko kar koli si zastavijo za cilj. A je pot do tja dvakrat težja kot za slišeča človeka.

Žal, se premalokrat zavedamo, da so med nami ljudje s posebnimi potrebami, ki se srečujejo s težavami in vlagajo veliko napora za normalno življenje. Zaradi svoje oviranosti pa so hote ali nehote izključeni iz svojega okolja in družbenega dogajanja. Malokdo ve, kako težko je breme gluhote.

Naj mi bo dovoljeno komentirati intervju mlade znane slovenske voditeljice, ki priznava, da je njeno življenje kar dolgočasno in se bo v bodoče posvetila dobrodelnemu delu. Današnji mladi organizatorji, ki bi tudi lahko svoj čas uporabili za zabavo, pa zagotovo ne morejo govoriti o dolgčasu. Hvala tudi Rotary klubu Dolenjske Toplice, ki je stal za to vnemo. Hvala Sazasu.  

Prepričana sem, da bomo vsi odšli danes domov z novimi spoznanji in izkušnjami, ki vam bodo pomagale pri nadaljnjem delu ali pa vam bodo obudile kulturo srca  pri srečanju z gluhim človekom, sosedom, babico ali otrokom. Slušnega aparata za slišnost srca ni. To je dano vsakemu posamezniku in je privzgojeno. Ali pa ne!