Skupina za samopomoč

Kje naj začnem? Najprej bom napisal, da skupina za samopomoč Rudolfovo obstaja že dobrih 7 let. Jaz sem se pridružil pred dobrim letom. Dobivamo se vsakih 14 dni v prostorih društva, kjer imamo na voljo indukcijsko zanko. Srečanje traja eno uro in pol. Na srečanjih si imamo vedno veliko povedati in vedno premalo časa. Nikoli nam ne zmanjka tematike. Glavni moto skupine je: »PRISLUHNIMO SKUPAJ« in »SLIŠATI SEBE IN POSLUŠATI DRUGE«.

Kaj smo pridobili od skupine za samopomoč? Pridobili smo si samozavest, spoštovanje do drugačnih, pozitivno razmišljanje, poslušati….Izmenjujemo si razne izkušnje.

Kaj sem pridobil od skupine za samopomoč? Od skupine sem veliko pridobil. Pridobil sem potrebno informacije, drugačen pogled na svet, drugačen pogled na reševanje v kritičnih situacijah. V tej skupini sem našel sebe. Pridobil sem si samozavest, kar mi je najbolj pomembno. Da sem sprejel sebe takšnega, kot sem.

Kje so problemi in na kakšne težave naletimo? Glavni problem je sluh. Res, da slabše slišimo. Zato pa nismo nič drugačni. Težava je v sami okolici, kjer živimo. Zaradi težav s sluhom smo prepogosto odrezani. Ne dobimo prave informacije. Med pogovorom v okolici samo kimamo in si prevečkrat nočemo priznati in sogovorniku povedati, da slabše slišimo in da nismo vse razumeli. Ali pa enostavno nočemo sogovornika zaprositi, da nam še enkrat pove. Strah nas je reakcije sogovornika. Težave se pojavljajo pri pridobivanju potrebnih informacij.

Kaj se pogovarjamo v tej skupini? Pogovarjamo se o tehničnih pripomočkih, ki nam veliko izboljšajo kvaliteto življenja. Pogovarjamo se o naših pravicah iz zdravstvenega zavarovanja. Pogovarjamo se o tekočih zadeva vsakdanjega življenja.

Koga smo najbolj veseli? Najbolj smo veseli skupnega srečanja. Predvsem Vladimirja Kastelca, ki je predsednik društva gluhih in naglušnih Dolenjske in Bele Krajine, ki je človek, s katerim pridobimo še več informacij in nam pomaga s različnimi nasveti. In tudi gospo Bernardo Babič, ki je bila naša voditeljica. Gospa Bernarda nas je vedno usmerjala in nam dajala modre nasvete in napotke, kar smo ji iz srca hvaležni. Vedno je bila prisotna.

Naši člani so tudi povedali nekaj besed, zbral sem jih nekaj:

Kaj je namen skupine za samopomoč je povedal član skupine gospod Rudi Papež? »Naglušni ugotavljamo, da so sestanki skupine za samopomoč izredno koristni. Skoraj vsak naglušni ima svoje posebne težave, ki pa so pri vsakem specifične. Na teh sestanki si udeleženci izmenjujemo svoje izkušnje ali probleme, ki jih doživljamo, oziroma tudi drugim pripovedujemo, kako smo podobne težave vsaj delno odpravljali in se privajali na uporabo slušnih aparatov. «

Kako smo se sporazumeli člani med seboj v skupini? Na kakšne težave so naleteli tisti ljude s izgubo sluha, je povedal gospod Rudi Papež: »Smo v prostoru, ki je opremljen z indukcijsko zanko in ročnim brezžičnim mikrofonom, ki si ga podajamo iz rok v roke,da se lahko slišimo med seboj. Tako je omogočeno boljše razumevanje naglušnih v pogovoru. Vedeti moramo, da smo naglušni izključeni iz družbenega življenja, ker se zaradi več glasov ne moremo sporazumevati v nobenem takem prostoru, kjer je več ljudi. Še posebno, če se med seboj pogovarjajo ali je prostoru vključen radioaparat. Probleme imamo tudi v uradih, kjer je ob delovnem pultu nameščena šipa pred strankami. Skozi majhno odprtino v šipi se ne moreš sporazumevati z osebo, čeprav je le kakšen meter oddaljena od nas. Sporazumeli bi se lahko le z govorico rok (v znakovnem jeziku). V skrajnem slučaju mora tak invalid prositi osebo, s katero kontaktira, da mu napiše na listek, kar želi povedati. Vsak pa temu noče ustreči z izgovorom, da nima časa in da to ni dolžan, ali da nima pri roki potrebnega papirja, ker dela samo z računalnikom itd.«

Zakaj je pomembno naše srečanje?... gospod Rudi Papež: »Enotni smo, da so naši sestanki vsakih štirinajst dni nujno potrebni, da si naglušni omogočimo vsaj minimalno možnost za sporazumevanje, sicer bi bili popolnoma izolirani in izločeni iz družbe. Ker se naglušni tega dobro zavedamo, se zato redno polnoštevilno udeležujemo teh naših srečanj.«

Kaj je povedal naš član Tadej Kramaršič? »Ko se družimo ljudje različnih starosti, se mlajši veliko naučimo od starejših. Vsak ima nekaj v sebi, kar lahko da: veselje, prijaznost, nasmeh, znanje, informacije. Vsak ima svojo življenjsko izkušnjo, s katero obogati drugega.«

In kako razmišlja Tadej? »Včasih razmišljam, da v življenju ni nič lepega, da je več slabega kot dobrega. Na napakah pa se učimo. Vesel sem in rad prihajam v to skupino. Drugi okoli mene opazijo, da sem se spremenil na bolje. To je zasluga tudi skupine za samopomoč naglušnih.«

Kje smo pridobili in kakšne izkušnje je imela gospa Ivanka Murn? Kaj potrebujemo gluhi in naglušni? »Če nismo znali rešiti problema sami, nam je s svojim znanjem pomagala psihologinja prof. Bernarda  Babič. Lahko rečem, da smo rešili tudi življenja obupanim. Slišeči nas težko razumejo. Sama imam nelepe izkušnje zaradi poniževanja in posmehovanja. V skupini sem pridobila samozavest in moč, da lažje pravilno reagiram. Gluhi in naglušni rabimo prilagojen način sporazumevanja zaradi stisk in čustvenih motenj, ki jih doživljamo.«

Gospa Jelka Močnik pa je povedala: »Veseli smo, da smo se našli. Veliko nam pomeni, da  imamo v društvu prostor in tehnične pripomočke, s pomočjo katerih lahko kar dobro slišimo. Dobro slišimo - je za večino ljudi nekaj samoumevnega, za nas pa razkošje enkrat na štirinajst dni! Torej ni treba posebej poudarjati, da radi prihajamo. Pa ne samo zaradi tega. Med nami so se spletle trdne niti prijateljstva.«

Kaj imamo skupnega? Katera oseba nam je pomagala? Povedala je gospa Jelka Močnik? »Družijo nas podobne težave, ki jih skušamo premagovati z medsebojno pomočjo in nasveti. Strokovno pomoč nam nudi tudi naša voditeljica skupine ga. Bernarda Babič, ki se je hitro vživela v našo sredino; lahko bi rekla, da čuti in diha z nami, za kar smo ji neizmerno hvaležni. Hvala tudi Društvu, ki nam nudi prostore in program. Tu se čutimo sprejete.«

Pri čem smo gluhi prikrajšani v življenju, je povedala gospa Jelka Močnik: »Namreč v vsakdanjem življenju smo marsikdaj odrinjeni na stran, prikrajšani za mnoge informacije. Zato nas jezijo vesti o krnjenju sredstev in programov društva s strani vlade, Zveze, občine. Tako ne gre, tudi mi moramo živeti človeka vredno življenje!

In še nekaj besed… Dovolite nam biti, čeprav smo drugačni!

Ali se lahko pridružijo tudi drugi? Pri naši skupini za samopomoč so vrata za vse tiste ljudi, ki imajo težave s sluhom, … ki se počutijo odrinjeni. Ki se zaradi težav s sluhom ne najdejo sebe. Veseli bomo, da bomo lahko še komu pomagali.

In zaključek? V času dopustov smo tudi mi »odšli na oddih«. Ponovno se bomo srečali jeseni 2009. Vsak član skupine že nestrpno čaka na novo snidenje. Kjerkoli ste, imejte se lepo. Pa se spet vidimo!

Bojan Čustič

Član društva gluhih in naglušnih
Dolenjske in Bele Krajine