Thomas Mann je nekoč dejal: Človek ne živi samo svojega osebnega življenja kot posameznik, ampak zavedno ali nezavedno tudi življenje svoje dobe in sodobnikov... Kaj nam pove pečat, ki ga v naših življenjih pušča bolj ali manj mimobežni stik s sodobnostjo, z življenjem v novem mileniju naše dobe? Prežet je z odtujenostjo. Človeštvo je številno, bivanjsko vse bolj prepleteno, eksistenčno pogojeno in statusno nemalokrat onemogočeno - v danostih, ki naj bi jih določala sedanja kriza. A precej bolj aktualna od zdajšnje ekonomske oziroma gospodarske krize, v katero je, bolj ali manj na silo, odeta trenutna resničnost, je razsežnost človečnosti. Ta se razblinja v vseh mogočih in nemogočih prioritetah in nesmislih, s katerimi je v zdajšnjem času prežeto naše (so)bivanje.

Ruski pregovor pravi: oči bolje slišijo kot ušesa. Toda kaj, če se zgodi, da oči ne vidijo in ušesa ne slišijo?

Gluhoslepi na Slovenskem so - čeprav je kaj takšnega nemogoče verjeti - še vedno potisnjeni na obrobje družbe, v njeno marginalno razsežje, v katerem ni prostora za enakopravnost ne v osebnem razvoju ne v profesionalnem oziroma poslovnem uveljavljanju. Gluhoslepi ostajajo obsojeni na osamo in (brez)up, kjer se vrtijo v ozkem krogu pričakovanj po boljši kakovosti življenja. Družba pa na peščico tovrstnih posameznikov z neznosno lahkostjo - pozablja.

To je nedopustno. Nesprejemljivo v današnjem času, ob zdajšnji ozaveščenosti in ob že kar pregovorno vse bolj(e) zaznavani odprtosti družbe za drugačnost. Pa vendar je tako. In nič drugače.

Paul Valery je dejal: Kako preprosto je opisati to, kar udarja in blagoslavlja, daje in jemlje, dirigira, bere za slepe, govori za neme, sprejema prijatelje, preganja sovražnike, uporabljamo pa jo lahko tudi kot kladivo, kot klešče ali kot abecedo...

Roka. Človekova roka, njegova dlan. Pri gluhoslepih je prav dlan najbolj oprijemljivo, otipljivo in razumljivo orodje, ki pomaga pri prepoznavi, razumevanju, pri komunikaciji, pri vzpostavljanju stika. Pri druženju. Pomaga »prevajati« vse, kar lahko pri »pogovoru« s tistim, ki je slep in gluh hkrati, ostane neizpovedano. Toda čeprav takšno druženje in komuniciranje, če se seveda zanj odločimo, ni težko in ne zahteva presežkov vložene energije, volje po tem v slovenski družbi ni mogoče zaznati. Še ne.

Morda bo jutri bolje. A ta »jutri« se v kratkosti življenja, tistega edinega, ki je dano človeku v njegovem bivanjskem obstoju, zdi tako neznosno daleč. Nekoč .

Dobro bi bilo, če bi slovenska družba zmogla toliko subtilnosti, da bi zdaj podala roko vsem, ki jih je v brezkompromisnem pehanju po prejkone izumetničenih vrednotah pahnila na rob. Brez razloga, brez opravičila. Brez zavedanja, da prav nihče ni imun na težave, ki lahko vodijo v prav takšno ali podobno stanje.

Smo se, kot družba, sposobni za trenutek ustaviti, si vzeti čas za razmislek in za vsaj kanec več topline, kot je premoremo danes?

Verjamem, da je vredno poskusiti. Konec koncev je življenje, ki ga živimo, eno samo.

Dijana Zajec

Vir:Zdravje

Delite to objavo