Usoda je nerazumljiva, ker je tako nevljudna; vstopa, ne da bi potrkala.

Nikoli si nisem mislil, da bom kdaj napisal te besede o usodi.  In vendar sem. Morda bom o tem napisal, ko bo čas za to.

Kot vsako leto, je tudi letos Zveza gluhih in naglušnih Slovenije omogočila brezplačno letovanje socialno ogroženih družin in bolnih v počitniškem domu v Kranjski gori.  

Usoda je morda res tako hotela, da sva se v tej sferi znašla tudi midva. Kratek čas je minil od njenega vnovičnega rojstva. Ko je vnovič zadihala in znova ugledala svetlobo. Bolezen jo je izčrpala. Vsak korak, ki je bil narejen, je bil napredek.

Na predlog matičnega društva gluhih in naglušnih Dolenjske in Bele krajine sva šla v Kranjsko goro. Za marsikoga, ki je tudi šel na letovanje v prvi skupini iz drugih društev Slovenije,  je bila priprava na pot samoumevna.  Za mene je bila malo mučna in prepletena s samimi vprašanji in skrbmi.  Ne za sebe. Ampak za mojo življenjsko sopotnico. Kako se bo odzvala na spremembo?  Prvi dan prihoda v objem gora je bil z mešanimi občutki. Prepleten z njenim strahom in nemoči. Njene oči so prosile, da bi šla domov, v varno zavetje doma.

V drugi polovici dneva prihoda, ko se je otresla nelagodnega občutka pogledov in začudenja, se je umirila in zadihala sveži gorski zrak. Napotila sva se k jezeru Jasna. V njenih očeh se je kmalu videla otroška razigranost. Njen nasmeh je dal vedeti, da so bili moji strahovi odveč. Z svojimi očmi je začela objemati vso lepoto, ki so jo izžarevale gore. Lepoto zelenja in cvetja. Lepoto gorskega svežega zraka, ki ga ne vidiš, a ga prijetno začutiš….

Par let je naše društvo gluhih in naglušnih Dolenjske in Bele krajine Zvezo opozarjalo, da je poleg letovanja, ki ga je omogočila Zveza, potrebno urediti tudi družabništvo. Ni dovolj samo, da bi prišli v počitniški dom in bili prepuščeni samim sebi.  Letošnje letovanje je bilo obogateno tudi s strani animatorke g. Lade Lištvanove, ki je popestrila dopoldanske in popoldanske ure. Dnevi so bili vidno bolj zapolnjeni in polepšani. Videlo se je na obrazih vseh, ki so letovali…

Počasi je prišel dan, ko se bilo treba vrniti domov. Zase in v imenu moje Marijane lahko mirno napišem, da je bilo prijetno in pomirjajoče. Za naju še posebej, da sva bila lahko v objemu lepote gora. Da se je duša sprostila, srce umirilo. Da se je za trenutek pozabilo na vsakdanje skrbi.

 

Hvala društvu gluhih in naglušnih Dolenjske in Bele krajine. Hvala Zvezi gluhih in naglušnih Slovenije.

 

Vladimir Kastelec

 

Nekaj utrinkov

 

 

< Prejšnja		Naslednja >