Na Javnem posvetu o življenju slepih in slabovidnih žensk, ki je bil v Novem mestu, 16.3.2011 z naslovom Vztrajne, pogumne in iznajdljive, se je predstavila občinstvu tudi naša članica Marjana Kastrevec. Lepo in res pogumno.
Na lep in sončen dan , 8.2.2011 smo se nekateri člani (Anica in Janez Kocjan, Jože, Ida in Tanja Kuzma, Branko in Jaka Lamovšek, Šemsa, Aledin in Namik Redžić , Vlado, Marjana in Katarina Kastelec ter Petra Šiler) DNG Novo mesto podali na pohod na Mirno Goro.
Zadnje čase v občilih beremo o (milo rečeno) neekonomični porabi FIHO sredstev, ki so bili namenjena Zvezi gluhih in naglušnih. Podrobnosti so neprijetne, ob vsem tem pa se človek sprašuje, kako imajo nekateri srce in vest, da se to dogaja; ko je toliko praktičnih in koristnih možnosti, da bi se ta sredstva uporabila v korist senzorno prizadetih.
Odločila sem se, da bom obiskovala tečaj znakovnega jezika. Zakaj? • Najraje bi videla, da ZJ ne bi zares potrebovala v vsakodnevnem življenju, a nič se ne ve…. • morda bom imela kdaj poklicno opravka s kakim gluhim otrokom, • v društvu bom lahko komunicirala tudi z gluhimi, • in nenazadnje: malo je treba trenirati možgane - zakaj pa ne tako?
Bilo je še nekaj interesentov in nastala je prav luštna skupina, ravno prav velika… Smo različnih starosti, imamo različne vzroke, čemu bi se učili ZJ, a se kar dobro ujamemo. Naša učiteljica je tolmačica ZJ ga. Simona Smuk, ki je zelo prijazna in potrpežljiva. Na pomoč nam priskoči tudi Bojan Čustić, ki spada v mlajšo generacijo in pozna tudi sodobnejše izraze mladih.
Ni ravno lahko… kar veliko si je treba zapomniti. S pomočjo slik si doma lahko prikličemo v spomin, kaj smo obravnavali. V pomoč nam je tudi cd: Slovar slovenskega znakovnega jezika, čeprav bi bil potreben še dodelave… in tako nekako gre. Drug drugega vzpodbujamo, z učiteljico vedno ponovimo za nazaj in … gre.
Tečaj bo trajal 40 ur, nato nas čaka preizkus. Mi seveda zaupamo vase in verjamemo, da ga bomo uspešno opravili. Upamo, da nam gripe - takšne in drugačne - ne bodo prekrižale računov.
Smo optimisti! Jelka Močnik
|
|
|
|
 |
Kot vsako leto, je tudi letos DGN Dolenjske in Bele Krajine organiziralo piknik v Gribljah ob Kolpi. Letos en teden preje kot običajno, saj je zadnja nedelja tik pred prvim šolskim dnemKljub nevihti prejšnjega večera se je dan nekako »naredil« in imeli smo srečo z vremenom. Po dobrem golažu smo se prepustili druženju, pogovoru, kartanju, balinanju..., nekateri smo se že malo poizkušali v lokostrelstvu. Ugotavljali smo, da je lok kar težak, ha ha! |
|
Ko smo najbolj vroče kartali, je prišel poziv za rafting. Posadki za dva čolna sta se začeli pripravljati za odhod. Peljali smo se do Adlešičev, kjer smo dobili opremo in navodila. Potem pa v čolne! Voda je bila čista in ne mrzla. To smo ugotovili, ko smo zaradi nizkega vodostaja na nekaterih mestih morali izstopiti iz čolnov in malo potiskati. Drug drugega smo vzpodbujali, vmes pa občudovali lepotico Kolpo in njeno okolico, ki vedno znova navdušuje. Kar prehitro smo bili na cilju, čeprav je bilo veslanje kar dober zalogaj. A je že dišalo...
|
|
|
Po ponovnem obroku sem šla zaplavat v jez. Voda enkratna! Ostali so bili že zbrani pri lokih. Začelo se je tekmovanje v lokostrelstvu. Zanimivo, res! Mnogim se je zdelo, da je že uspeh, če so zadeli ciljno tablo. Če pa je puščica padla celo v ciljne kroge, je bilo veselje še večje. Nagajive puščice pa so se znale tudi skriti, kar zginile so! Vdrle so se v zemljo, porednice. To je bil travnik prečesan...
Najboljšim pa so šle puščice kar lepo v tarče:
3. mesto je dosegel Janez Kocjan,
2. mesto Jože Kuzma,
Najboljši pa je bil Bojan Čustič. Čestitke! Kako dolgo so ostali vztrajali še potem, ne vem, jaz sem želela biti pred temo doma.
|
|
Spet je bil ta piknik priložnost za druženje s sebi enakimi, za rekreativne dejavnosti, za pogovor.
|
Lepo je bilo, drugo leto pa spet! Hvala društvu!
|
|
|
 |
Sem Teja Mervar in sem gluha oseba s polžkovim vsadkom. Živim v Novem mestu in sem dijakinja Ekonomske srednje šole. Moja gluhota ne ovira mojega dela in življenja, ker s polžkovim vsadkom lahko že zelo dobro poslušam. Nimam večjih težav pri govoru, ker sem oglušela šele pri 14 letih in po preteku treh let gluhote so me operirali. Moje učenje-rehabilitacija poslušanja je zelo hitro napredovala. Za prostovoljno delo v društvu sem se odločila kot članica in ko sem ugotovila, da zelo rada pomagam ljudem. Vedela sem kakšno pomoč lahko nudim, zato sem s pomočjo Renate Medle, surdo pedagoginje, kontaktirala s strokovno delavko ga. Veselo Banič. Opisali sva predlog za pomoč dečku v 2. razredu OŠ Dragatuš, ki nujno potrebuje pomoč pri branju, izgovorjavi besed in pri domačih nalogah iz slovenščine. Je namreč močno naglušen in otrok gluhih staršev. Predlagala sem, da bi na Društvu gluhih in naglušnih Dolenjske in Bele krajine, tedensko izvajala pomoč učencem, ki imajo težave pri učni snovi in razumevanju.
|
|
Predlog je bil zelo pozitivno sprejet, zato je ga. Banič hitro ukrepala in se dogovorila s starši fantka. Že čez dva tedna sem imela čast spoznati Aledina in njegovo družino. Vsi so zelo prijazni, še posebej fantek, ki je rad hodil na ure. Na urah sva največkrat brala in skupaj delala domače naloge iz slovenščine. Aledin ima težave pri izgovarjanju besed, ki vsebujejo šumnike in sičnike, zato sva veliko časa porabila za popravljanje napačno izgovorjenih besed. Težave mu delajo tudi skloni in množina (stol, dva stola, trije stoli, ..). Aledin je zelo bister, radoveden in živahen fantek, zato mu je zelo hitro zmanjkovalo koncentracije. Veliko truda sem vložila v prepričevanje in nadaljevanje najinega dela. Sam pa bi se rajši pogovarjal, spraševal, govoril o sebi…
|
|
Vendar sem mnenja, da fantek zelo hitro napreduje, še posebej če se uči s pomočjo igre.
|
|
Zadnje informacije, ki jih imam, so usmerjene na nudenje pomoči bližje njegovega doma. Tako bi odpadla enourna vožnja v Novo mesto. Vem, da je zato žalosten, ker sva se lepo ujela. Tudi meni je ta izkušnja pustila lep in koristen občutek, pomagati pomoči potrebnim. Vendar upam, da me že čaka nova izkušnja.
|
|
| Teja Mervar |
|
|
|
|