Na koncu poti ostanejo samo spomini. Spomini na človeka, ki smo ga poznali in imeli radi. (1958-2007)

Od njega smo se poslovili v ponedeljek 19.11.2007 na domačem pokopališču v Velikih Brusnicah.

Janeza se bomo v društvu gluhih in naglušnih Dolenjske in Bele krajine spominjali kot človeka, ki je želel v življenju preizkusiti vse. Bil je aktiven na športnem področju in bil predsednik športne sekcije, z veseljem je deloval v gledališki skupini Rudolf, bil je uspešen na likovnem področju. Zaradi potrebe po druženju s sebi enakimi, si je rad udeleževal vsakoletnih srečanj v Gribljah, naših druženj ob zaključku leta in izletov. Rad je pomagal tečajnikom znakovnega jezika, da so lažje sprejemali svet tišine.

Tudi sam se je udeleževal izobraževanja v društvu, da bi bil lažje razumljen tako v službi, kot v domačem okolju. Pred leti je bil tudi predsednik društva in s svojimi dolgoletnimi izkušnjami je zadnja leta deloval kot član Upravnega odbora. Malo ljudi ve, kako težko je prenašati breme gluhote. Nekoč je izjavil, da je bil jezen na celi svet, ker ni mogel izraziti svojih občutkov in mišljenja. O svojih problemih se ni mogel enakovredno pogovarjati, zato je našel drug način tolažbe. Ta pa je bil za njega poguben. Stali smo mu ob strani v najtežjih trenutkih.

Ponosen je bil na družino, še posebej na otroka, saj smo vsak teden izvedeli kaj novega o njih. Imel je plane in nič ni kazalo, da jih ne bo uresničil. Dogovarjali smo se, da bomo pomagali organizirati likovno razstavo v njegovi "bolnišnici". Da bi ga tudi  sodelovci in krajani spoznali skozi njegove slike. Žal tega nismo dočakali.

 Janez naj ti bo lahka zemlja, nam pa ostane upanje, da si našel tako iskani mir.