Vedno poudarjamo, da na koncu prehojene poti ostanejo samo spomini. Spomini na 93. letnega Ivana, ki smo ga vsi poznali in imeli radi. 

Ivana se bomo v društvu gluhih in naglušnih spominjali kot človeka, ki je bil neločljivo povezan s svojo ženo. Od ustanovitve društva 1956 leta sta redno prihajala skupaj v društvo na druženje, skupaj sta se udeleževala izletov, proslav mednarodnih dnevov po Sloveniji, druženj ob Kolpi, silvestrovanj, kjer sta tudi zaplesala. Najbolj odmevno in množično je bil Ivan deležen čestitk ravno na svoj 90. rojstni dan v portoroškem Avditoriju, kjer mu je 400 prisotnih ljudi ploskalo za čilost in voljo biti med sebi enakimi.

Ivan in Mihaela sta se spoznala na druženju gluhih in naglušnih, se videla le dvakrat in se odločila poročiti. Imela sta lep zakon, kjer se jima je rodil sin Ivan. Še posebej sta bila ponosna na vnučko, ki sta jo dolgo čakala.  Še ne en mesec nazaj, 10 januarja, smo jih obiskali na domu, saj nista zmogla več v društvo. Nič ni kazalo, da bi bil Ivan zelo bolan, saj je bil celo v oporo svoji bolni ženi.  Žal tega nikoli ne vemo in danes pišemo le o spominu na človeka, ki je bil marsikomu vzor kot klen in čil Notranjec.Njegovim najbližjim izrekamo iskreno sožalje, tebi Ivan naj bo lahka zemlja, nam pa ostane upanje, da bo žena Mihaela zmogla in znala premagati bolečino. 

V imenu članov Vesela Banič