Zakaj toliko izrazov za ljudi, ki ne slišijo: gluhonemi, gluhi, slušno prizadeti, naglušni ...?  Različni izrazi dokazujejo, da tudi slušno prizadeti ljudje niso vsi enaki, ampak jih je mogoče razvrstiti v različne skupine. Obstajajo pa tudi odvečni izrazi, ki ustvarjajo zmedo.

Ta izraz se še vedno ohranja v pogovornem jeziku naših gluhih, čeprav so ga že kmalu po drugi svetovni vojni skoraj povsod po svetu izločili iz uradne rabe, zato ga ni primerno uporabljati. Nemost namreč ni kaka posebna telesna hiba, marveč posledica gluhosti. Gluhi imajo zdrave govorne organe in se lahko bolj ali manj uspešno naučijo govoriti. Človek ostane nem samo v primeru, če se rodi gluh ali izgubi sluh v prvih letih življenja in pozneje v šoli nima možnosti, da bi se naučil govora. Toda niti takšnemu človeku ne gre prilepiti izraza gluhonem, saj nemost ni njegova naravna lastnost, marveč posledica tuje nemarnosti. Gluhi v nobenem primeru niso "nemi", saj se sporazumevajo z znakovnim govorom.

Po medicinskih in avdioloških merilih so "gluhi" ljudje, ki svojega sluha - niti ob pomoči slušnega aparata - ne morejo praktično uporabljati za govorno sporazumevanje. Toda v življenju ljudi ne delimo glede na avdiološke izvide. V organizacijah ljudi s poškodovanim sluhom v skupino "gluhih" spadajo vsi, ki so se rodili gluhi ali pa so gluhi od najzgodnejšega otroštva (tako imenovani prelingvalni gluhi), velik del tistih, ki so izgubili sluh v otroštvu ali rani mladosti, malo tistih, ki so izgubili sluh v odrasli dobi, ter naglušni, ki so zaradi skupnega šolanja in druženja z gluhimi razvili občutek pripadnosti skupnosti gluhih.Pogosto srečamo tudi izraz oglušeli. Ta pojem je v svetu začel pridobivati na veljavi. Oglušeli se vse bolj oblikujejo kot posebna skupina in v številnih državah ustanavljajo lastne organizacije. Gre predvsem za tiste, ki so sluh popolnoma izgubili šele potem, ko so se po normalni poti naučili govoriti, zlasti za tiste, ki so postali gluhi v odrasli dobi.
Pri naglušnih je jasno, kdo so, čeprav utegne biti marsikdo užaljen, če bi ga tako poimenovali. Podobno kot oglušeli so namreč sprejeli pripadnost skupnosti gluhih in ti so jih sprejeli kot polnopravne člane. Večina naglušnih, to so najpogosteje osebe, ki so utrpele slušno prizadetost v odrasli dobi ali na pragu starosti, pa se nima za gluhe.

V Sloveniji zdravniki vsako leto odkrijejo 14 predšolskih otrok s težjo stopnjo izgube sluha na 10.000 prebivalcev, kar pomeni 126 razvrščenih oseb vseh starosti na 100.000 prebivalcev. Raziskave kažejo, da je v rednih osnovnih šolah v Ljubljani in širši okolici 3,4 odstotka učencev s slušno motnjo. Po podatkih Zveze društev slušno prizadetih Slovenije je v društvo včlanjenih približno 6500 odraslih oseb s slušno motnjo ali 0,3 odstotka vseh prebivalcev Slovenije.

Ali razvrščanje v skupine ni tesno povezano s stanjem sluha?

Da! Glavno merilo, po katerem nekdo postane član gluhih, je obvladovanje znakovnega jezika in sprejemanja tako imenovane kulture gluhih. Gre za osebno izbiro, ki jo je treba spoštovati, saj je pravica slehernega posameznika, da izbira svojo družbo in obliko sporazumevanja, ki mu najbolj ustreza.

Kaj pa je s slušno prizadetimi osebami?