Otrok je že od vsega začetka bitje s čisto svojimi lastnostmi. Novo vesolje je, ki ga poprej ni bilo, zaključen je sam v sebi, presenetljivo avtonomen in vendar tako odprt in ranljiv, sprejemljiv in odziven na vse, kar se dogaja okoli njega. Njegova narava, ki jo prinese s seboj v svet, je nepredvidljiv splet mnogih drugih narav in ni le preprost seštevek lastnosti tistih, ki so bili pred njim. Ta narava ga v mnogočem vodi in usmerja, a tudi določa, koliko bo njegov razvoj odvisen od okolja. Svoje potrebe ima in želje, bojazni in pričakovanja. V življenje vstopa včasih z negotovimi koraki, zadržanimi od strahu pred neznanim, drugič odločno in samozavestno. Zahtevno in glasno posega v svoje okolje, ali pa se mehko in molče upogiba pod njegovimi pritiski. Pripravljen je zaupati tistim, ki ga imajo radi in skrbijo zanj. Od drugih, ne od njega, je odvisno, ali bo to zaupanje lahko razvijal tako, da mu bo iz njega vzklila tudi dovolj močna vera vase.
Že v uvodu iz knjige Pot k odraslosti avtorice Martine Žmuc - Tomori vidimo,da je vsak otrok individuum zase. Vsak je bitje s svojimi potrebami, željami in hotenji. Vsak ima lahko manjše ali večje težave, ki jih z lahkoto ali pa z veliko truda poskuša reševati.
Predstaviti želim delček svojega dela z otrokom s posebnimi potrebami - z gluhim učencem. |
|
Za gluhoto ni splošno sprejete definicije, zato jo je nemogoče opisati z eno samo definicijo. Vzroki zanjo so različni, vključno z nesrečami, dednostjo, boleznimi in poškodbami. Značilnost gluhote je posledica teh vzrokov, zato je treba gluhoto opredeliti s funkcionalnimi pojmi. Tu je gluhota označena kot nezmožnost slišati in razumevati govor s slušnim organom. Ta definicija razlaga, katera komunikacijska funkcija je izgubljena. Treba je pripomniti, da gluha oseba lahko sliši govor, vendar ga ne razume (razloči). Pri izrazu »s samim ušesom« se pri določanju, ali je neka oseba gluha, ne upošteva uporaba vida (branje z ustnic), čeprav je za večino gluhih vid izredno pomemben pri komunikaciji. Z drugimi besedami, definicija ne pomeni, da gluhi niso zmožni komunicirati, ampak samo to, da ne morejo gla-sovno komunicirati.
|
Večina ostalih definicij se razlikuje v eni ali dveh točkah. Po nekaterih se zahteva večja slušna prizadetost, po drugih manjša. Na splošno beseda »gluh« pomeni vsako večjo izgubo sluha, tj. stanje, za katerega se raje uporablja izraz »slušno prizadet«. Drugi ekstrem pa je gluhota, ki pomeni popolno nezmožnost slišanja, vendar je takšna stopnja prizadetosti zelo redka. Večina gluhih ljudi lahko sliši nekatere zvoke, navadno v nižjem frekvenčnem območju. Zaznavanje zvokov pa seveda ni isto kot razlikovanje zvokov. Ta definicija dopušča dejstvo, da skoraj vsi ljudje lahko slišijo nekatere zvoke, vendar so gluhi, ker tisto, kar slišijo, ne zadostuje za učinkovito komunikacijo.
Druga težava je v tem, da nekatere definicije vključujejo tudi starost, pri kateri je nastopila gluhota. Starost posameznika v času, ko je izgubil sposobnost sluha, potrebnega za komunikacijo, zelo vpliva na učinke gluhote. Četudi ta dejavnik vključimo v definicijo gluhote, jo je težko primerjati z drugimi kroničnimi fizičnimi invalidnostmi.
Za razvoj govora je potreben dober sluh. Zato ima otrokova naglušnost oz. gluhota hude posledice, posebno, če je otrok gluh od rojstva ali od zgodnjega otroštva; če je gluh na obe ušesi in če je gluhost močno razvita. Gluhost tedaj zavira razvoj govora, povzroča motnje v duševnem razvoju in v otrokovem vedenju. |
Pomen sluha 
Lea Vidmar - Delo z gluhim učencem
| 
07 332 47 77
07 332 47 76
041 377 961
URADNE URE
Združenje tolmačev
SpletnaABeCeDa
