Pomemben razlog zakaj ne moremo z lahkoto definirati  ''osebne in socialne identitete'' naglušnih oseb je ravno v tem, ker jih - nas -  je tako veliko v naših družbah. V ZDA je ocenjeno, da ima skoraj eden od desetih ljudi izgubo sluha, ki je dovolj velika, da ovira komunikacijo v nekaterih situacijah. Predvidevam, da je pojavnost izgube sluha vsaj tako velika, če ne celo večja v drugih državah sveta. V vsaki družini in v vsakem socialnem krogu obstajajo ljudje z izgubo sluha; resnično je izguba sluha ena od najbolj pogostih dveh ali treh okvar, ki prizadenejo ljudi. Je tudi, morda, najbolj nerazumljena, deloma verjetno zato, ker je tako pogosta. Ko smo preživeli celo življenje z babico ali partnerjem, na primer, preprosto ne pričakujemo, razumemo, ali vemo kako ravnati z načini vedenja,  zaradi izgube sluha, ki se pojavi kasneje v življenju. Poimenovana je bila '' Nevidno Stanje'', ne zato, ker okvara slušnega sistema ni vidna našim očem, kar seveda je, ampak prvenstveno zato, ker so njeni učinki lahko tako narobe razumljeni celo s strani oseb, ki so same prizadete z njo. 

Ljudje večinoma razumejo koncept popolne gluhote, to je nezmožnosti slišati kakršenkoli zvok. Z razumevanjem nočem namigovati, da je večina populacije razumevajoča do težkega položaja popolnoma gluhih oseb, ali da se družba, kot celota, obnaša občutljivo in primerno do njihove situacije, ampak zgolj, da je koncept popolne gluhote veliko lažje razumeti, kot pa delno, posebno kasnejšo razvijajočo se izgubo sluha.

Slušno obnašanje ljudi, ki so popolnoma in fiziološko gluhi je konsistentno: ko se pojavi zvok, ne reagirajo – pika. Ne velja pa za ljudi z delno izgubo sluha, tiste, ki so naglušni. Lahko se, lahko pa se ne odzivajo na določene zvoke, ali govor, ali pa druge akustične stimulanse, odvisno od takih dejavnikov, kot je razdalja, raven in spekter tekmujočih glasov, stopnja izgube sluha in oblika avdiograma in učinkovitost njihovih osebnih slušnih pripomočkov. Njihove govorne in jezikovne sposobnosti bodo različno prizadete glede na to kdaj se je izguba sluha pojavila,  v otroštvu ali v odrasli dobi, stopnjo in naravo njihove izgube sluha in učinkovitost nadaljnjih terapevtskih programov. Kljub tem razlikam in kljub njihovi samo-identifikaciji, jih lahko označimo, kot ''naglušne'', če razvijejo svoje jezikovne sposobnosti skozi slušni kanal in če so sposobni razumeti verbalna sporočila samo s poslušanjem.

Poleg razlik v sami stopnji izgube sluha, je to, ali se je izguba pojavila pri otroku, ali pri odraslem, tisto kar ima največji vpliv na posledično vedenje.Tok življenja, s katerim se soočajo naglušni otroci s prirojeno izgubo sluha, ali pridobljeno pred osvojitvijo govora, je precej drugačen od tistega, ki se postavlja pred ljudi, katerih izgube sluha so se pojavile kasneje v življenju. Čeprav lahko upravičeno obe skupini imenujemo ''naglušni'', bodo vprašanja osebne in socialne identitete precej različna.

Zapletena in pogosto odločujoča za kasnejše odločitve v življenju so otroške zgodnje življenjske izkušnje; ko prvič opazimo izgubo sluha pri otroku, ne vemo ali bo otrok kasneje deloval kot naglušen ali gluh. To je v veliki meri odvisno od narave in strokovnosti izobraževalnega in terapevtskega programa, katerega je deležen otrok. Vidimo in v zadnjih 40 letih sem osebno videl veliko potencialno naglušnih otrok, ki funkcionirajo kot izobraževalno in socialno gluhi zaradi neprimernih izobraževalnih programov, posebej v slabi uporabi otrokovega ostanka sluha (Ross, 1990; Ross, Bracket & Maxon, 1991). Te otroke smatram za trpeče za '' iatrogenijo'', to je z zdravljenjem povzročena gluhota - ali v tem primeru, pomanjkanje primerne obravnave. V ekstremnih primerih je, kljub pomembnim količinam ostanka sluha, veliko teh otrok nerazločljivih od tistih z malo ali nič ostanka sluha, fiziološko gluhimi. Konec koncev je obstoj ostanka sluha tisto, kar loči te otroke od popolnoma gluhih in če je ostanek sluha zanemarjen, ali neprimerno stimuliran, postanejo razlike med njimi neopazne. Ko ti potencialno naglušni otroci odrastejo, zavzamejo mesto v družbi gluhih, v kateri najdejo svojo osebno in socialno identiteto. Za vse namene in uporabo so ''Gluhi''.

  Ampak, za naše potrebe tukaj, predvidevajmo, da otrok pride iz svojega predšolskega programa, kot funkcionalno naglušna in ne gluha oseba – poudarjam predšolski, ker je za otroke s prirojeno izgubo sluha to najpomembnejše obdobje izobraževanja – in je izobraževan v rednih osnovnih in srednjih šolah. Kako se ti otroci spopadajo z vprašanji identitete, ki se jim lahko pojavijo med in po vpisu kot naglušen otrok v redno šolo?

To so otroci, ki so pogosto označeni kot ''pozabljeni'' (Davis, 1990). Zdijo se in tudi res so boljši v govoru, jeziku, in šolskih testih, kot pa gluhi otroci, kljub temu, da so tipično slabši na teh področjih od normalno slišečih otrok. Pogosto je naglušen otrok lahko edini tak otrok v razredu, ali na šoli. So edini, ki nosijo slušne aparate in aparate za avditorni trening; še nadalje so označeni, ker so tisti, ki jih pogosto kličejo iz razreda k dodatnim inštrukcijam; in ker včasih ne morejo slediti hitri konverzacijski izmenjavi, šalam in idiomom njihovih normalno slišečih vrstnikov, so lahko, ali  pa se doživljajo izključene iz večje skupine. Zato ker je bila primarna oblika njihovega začetnega-lingvističnega razvoja slušna, so bolj podobni normalno slišečim vrstnikom, kot pa gluhim otrokom, katerih osnovna oblika komunikacije temelji na  vizualnem. Zaradi tega, ker izgube sluha naglušnih otrok pogosto delujejo kot ovira do popolne vključenosti v večjo skupino, se lahko počutijo izključeni iz ''glavnega toka'' in se, v resnici, počutijo ''gluhe''. Ampak niso gluhi in vedo, da niso gluhi. V resnici lahko sploh ne poznajo nobenih gluhih oseb.

 Ti otroci imajo težave z osebno in socialno identieto in čeprav sem velik zagovornik tega, da te otroke vključujemo v redne ali prilagojene redne šole, jim nič ne pomagamo, če ignoriramo stvarnost, ki jih lahko čaka. Po drugi, dobri strani pa jim lahko olajšamo pot: lahko zagotovimo, da smo naredili največ iz njihovega ostanka sluha; lahko jim preskrbimo dodatne in obogatene inštrukcije; lahko izobražujemo normalno slišeče vrstnike o stvarnosti tistih s poškodbo sluha; lahko naglušnemu otroku pomagamo zgraditi samozavest z usmeritvijo na področja na katerih blesti; lahko zelo trdo delamo za spodbudo samo-sprejemanja, ker s tem pride tudi verjetnost sprejetosti s strani vrstnikov; in končno lahko poskrbimo, da se ''spomnimo'' njihovih posebnih potreb in problemov. Uspeti v običajni šoli ni lahko in ni neboleče, ampak prinaša nagrade. Akademske sposobnosti povprečnega naglušnega otroka so veliko večje od akademskih sposobnosti povprečnega gluhega otroka. Ko naglušni otroci končajo šolo, imajo veliko več poklicnih možnosti, s posledično višjim socialno-ekonomskim statusom od gluhih oseb. In, morda najpomembneje, zdaj imajo sredstva in priložnosti, da izbirajo – svojo identiteto, višjo izobrazbo in svoj poklic (Ross, 1992).

Vem, da vsi vemo za naglušne otroke, delno ali morda celo popolnoma vzgojene v rednih šolah, ki se odločijo za priključitev h družbi gluhih. To so ponavadi otroci, ki so se počutili najbolj izključene, najbolj odrezane od svojih normalno slišečih vrstnikov; njihovi spomini na prehod iz otroštva vzbujajo večinoma neprijetne in boleče asociacije. Če bi še tako želeli ignorirati te primere, je to stvarnost in jo moramo sprejeti. Dogaja se, čeprav si še tako želimo drugače. Če ti otroci kasneje najdejo svojo tolažbo in sprejetost v skupnosti gluhih, imajo vso pravico do te odločitve. Nekateri, v resnici, lahko delujejo kot most med ''Slišečim'' in ''Gluhim'' svetom. Ampak, čeprav ima na neki točki vsak naglušen otrok pravico izbrati svojo osebno in socialno identiteto, nas to ne odvezuje od osnovne odgovornosti, da pomagamo naglušnim otrokom, da do konca izkoristijo svoj potencial – kar, za njih, vključuje uporabo njihovega ostanka sluha v popolni meri. Ko to naredimo, vzpostavimo nivojsko polje za otroka, namesto, da  vnaprej določimo izbiro identitete z neustreznim in neobčutljivim zgodnjim izobraževalnim programom.

Vprašanja osebne in socialne identitete naglušnih otrok se zdijo najbolj pereča v najstniškem  obdobju. V tem obdobju se opredelijo, poskušajo odločiti kaj in kdo so in kaj bi radi postali, ko odrastejo. To je, in prepričan sem, da mi lahko pritrdijo vsi starši najstnikov in bivših najstnikov, zelo težko obdobje za vse mlade,  z ali brez okvare sluha. Še težje je  za naglušne otroke, ki se soočijo tudi z odločitvijo  o svoji slušni identiteti. Spopadejo se s konfliktom, ki ga starejši naglušni ne poznajo, in ki ga moramo vsaj priznati, če hočemo zagotoviti tem otrokom podporo, ki jo potrebujejo.

 Naglušni najstniki, ki so se celo življenje izobraževali, kot naglušni dijaki v rednih šolah, lahko zelo ostro občutijo svojo ''drugačnost''. Pogosto potrebujejo udobje skupine, mlade ljudi s podobnimi težavami s katerimi se lahko identificirajo, ki jih lahko ocenijo, kot ljudi z uspehi, kljub izgubi sluha. To potrebo poskuša zadovoljiti Mednarodno Združenje Naglušnih Mladih Oseb (Intrenational Federation of Hard of Hearing Young People – IFHOHYP) in želim jim vse najbolje. Ne vem koliko članov imajo, ampak prepričan sem, da bi se strinjali, da je to le majhen del potencialnih številk. V ZDA smo imeli nekaj majhnih in izjalovljenih poskusov, da bi organizirali skupine, ki se ukvarjajo le z naglušnimi mladi osebami; nobena se očitno ni prijela. Po svoji naravi, uspešni ali ne, morajo biti to prehodni programi; ''mladi'' ljudje na našo osebno žalost (ali si ne bi mi vsi želeli zadržati svoje mladosti?) ne ostanejo ''mladi''. Neizbežno se postarajo. Več takih skupin je potrebnih, ne za vzpostavitev ''naglušne'' identitete podobne ''gluhi'' identiteti, ampak za podporo in samopomoč, nekaj kar lahko olajša njihov  prehod v  družbo.

 Stvarnost biti naglušen pomeni tudi za mlade ljudi, da jih njihova naglušnost ne zapira v prepoznavno skupino, skupno identiteto, ki jo prepozna družba. Ostajajo člani družbe z različnimi sposobnostmi popolnega sodelovanja na vseh področjih. Naš cilj mora biti, da ustvarimo pogoje, ki jim bodo omogočili da bolj popolnoma sodelujejo v splošni kulturi, v vseh njenih mnogovrstnih vidikih. 

To je tudi cilj večine naglušnih odraslih, ki predstavljajo prevladujočo večino ljudi z izgubo sluha. Sebe ne vidijo izven glavnega toka  družbe. Naglušni odrasli so že oblikovali svoje povezave, zaključili izobraževanje in se opredelili  kaj in kdo so bili,  preden se je pojavila izguba sluha. Izguba sluha postane ovira, ki jim preprečuje, da bi uresničili svoja pričakovanja in željo po polnem delovanju v družbi; to ni stanje, ki določa kdo so. Njihova osredotočenost – naša osredotočenost – je k odstranjevanju ali zmanjšanju teh ovir. Drugače kot gluhe osebe, mi ne vidimo naše izgube sluha, kot stanje, ki določa našo osebnost, niti ne čutimo ponosa nad dejstvom, da imamo probleme s sluhom. 

Naša družba je polna ljudi, ki zanikajo sami sebi, da imajo težave s sluhom, ki projicirajo razloge za komunikacijske probleme na njihove komunikacijske partnerje; ti so obtoženi, da ne govorijo jasno, ali preveč nežno, ali karkoli že. Pogosto traja leta, preden nekatere naglušne osebe priznajo, da je problem v njihovih ušesih in ne v ustih drugih ljudi. Ampak brez samo-sprejetja ne bodo iskali nobene pomoči in nobene ne bodo deležni.

Tu lahko nacionalne organizacije naglušnih oseb in tudi sam IFHOH dajejo pomemben prispevek. Z dejstvom, da zagotavljamo vidnost stvarnosti naglušnega stanja, da ne čutimo nobenega občutka stigme, ali se počutimo nekako manjše ljudi zaradi naše izgube sluha. Z lastnim samo-sprejetjem, z delovanjem kot vzorniki in zagovorniki, lahko pritegnemo mnoge naglušne osebe v naši družbi, da se prenehajo skrivati, da sprejmejo in se spopadejo s stvarnostjo izgube sluha. Trenutno je naša najboljša ocena, da v razvitih državah le okoli 20 odstotkov ljudi, ki bi jih potrebovali, nosi slušne aparate. Ti odstotki, kot dobro vemo, so v razvijajočih se državah še manjši. To ni samo stvar ekonomije. Če bi bil to faktor, bi večina naglušnih oseb v razvitih državah uporabljala ojačevalnik zvoka. Problem je v resnici samo-sprejemanje. Ni lahko premakniti naglušne osebe iz njihovega samo-skonstruiranega zaboja izolacije in obupa. Med ovirami, ki jih je treba preseči je povezovanje izgube sluha z naraščajočo starostjo in betežnostjo in psihološki udarec na samozavest nekoga, ki bi ga to spoznanje lahko sprožilo.

Kolikor je to že težko, je alternativa še hujša. Ljudje v stiku z naglušno osebo se zavedajo, da problem obstaja. Opazijo narobe razumljene besede, nenavadne, ali nepotrebne odzive na govorjene pripombe, ponavljanje že obdelanega materiala, izogibanje konverzacijskim situacijam, ali poskuse dominiranja nad pogovorom – z drugimi besedami, lahko vidijo učinke izgube sluha. Če se ti drugi ljudje ne zavedajo, da je izguba sluha prvenstven razlog za tako odklonsko vedenje, potem bodo pripisali te nenavadne odzive drugim razlogom, kot je senilnost, vzvišenost, ignoranca ali duševna bolezen. Ljubša izbira se zdi očitna.

  Ne mislim, da ''naglušna'' bitnost obstaja. Torej je na nek način ironično, da je prvi korak do kakršnegakoli poskusa izboljšanja za ljudi z izgubo sluha, da priznajo, da so v resnici naglušni. Ampak to kar priznavajo je stanje ne identiteta. Če smo  nacionalne organizacije naglušnih uspešne pri pridobivanju novih članov, to ne pomeni, da so sprejeli novo identiteto. Kar pomeni je to, da iščejo podporo in informacije, da lahko bolj učinkovito nadaljujejo s svojimi siceršnjimi dejavnostmi. V našo organizacijo lahko pridejo nekoliko pod stresom in premagani od učinka, ki ga je imela izguba sluha na njihovo življenje. Morda so se pojavljali spori v družini zaradi razpada komunikacije, ali pa se je nekomu spremenil celoten življenjski vzorec zaradi nezmožnosti nadaljevati prejšnje socialne, kulturne ali poklicne aktivnosti. Skupinska podpora ni mišljena  za razvoj nove identitete, ampak je namenjena pomagati osebi, da prevzame svojo prejšnjo identiteto in s tem mislim njeno prejšnji vedenjski vzorec, kolikor je to le mogoče.

Na nek način je naš uspeh z ljudmi, ki se pridružijo našim organizacijam, hkrati tudi naš neuspeh. Veliko ljudi, ki gredo skozi naše organizacije in sprejmejo koristi, ki ji skupina za samopomoč in zagovorništvo lahko ponudi, kasneje zapusti  organizacijo, potem, ko je sprejela te koristi. V skupini ne ostanejo natanko zato, ker članstvo v tej skupini ne definira njihove identitete. V tem pogledu organizacije naglušnih oseb delujejo zelo podobno, kot mnoge, a ne vse podporne skupine na splošno Ko je problem ali situacija razrešena, je občutek, da ni več nobenega smisla v nadaljnji vključenosti.

 Sporočilo ki ga moramo oddajati je, da s tem, ko se nam pridružijo ne redefinirajo svoje osrednje identitete. Kar počnejo, je to, kar demokracije na splošno počnejo: skupine se formirajo v volilno telo, ki predstavlja njihove interese. In njihov interes ni, da se odcepijo od družbe, ne da razvijejo svojo sub-kulturo naglušnih ljudi, ampak, da tako oblikujejo družbo, še posebej zmanjšanje učinka izgube sluha, da so lahko sodelujoči člani širše družbe. Naglušni želijo biti del tega dela česar so od nekdaj bili, njihovih slišečih družin in prijateljev, njihove službe, njim znanega sveta in stalne priložnosti za samo-izpolnitev v vseh njenih manifestacijah.

Mark Ross, Ph.D.