Eustahijeva cev

Eustahijeva cev ali ušesna troblja je povezava med srednjim ušesom in žrelom, brez katere se ne bi mogli potapljati. Pri odraslem obsega njena celotna dolžina med 46 in 52 milimetrov, od česar je 10 do 12 milimetrov v zgornjem kostnem delu, ki vodi do srednjega ušesa. Spodnji del je v mehkem nebu v zadnjem delu nosne votline. Med zgornjim in spodnjim delom je upognjena pod kotom 160 o, kjer je tudi najožji del s premerom okrog dveh milimetrov.

Eustahijeva cev ima tri funkcije:

funkcijo zračenja in izenačevanja pritiska

Ta funkcija je izrednega pomena za potapljanje, saj lahko skozi Eustahijevo cev prehaja zrak. V pogojih povišanega pritiska bo torej skozi to cevčico v srednje uho lahko vstopal stisnjen zrak in tako izenačil pritisk. Če to ne bi bilo mogoče, bi nas zaradi razlike v pritisku zelo hitro ustavila bolečina v srednjem ušesu ali pa bi celo predrli bobnič.

funkcijo drenaže

Eustahijeva cev omogoča izločanje odvečne sluzi, v primeru infekcije pa tudi gnoja iz srednjega ušesa v ustno votlino.
 

funkcijo varovanja

Ker je Eustahijeva cev ozka in postavljena pokončno, je prehod raznih nevarnih organizmov, kemikalij ali fizičnih delcev otežen. V prekrivajoči sluzi so protitelesa, ki uničujejo bakterije in viruse ter tako ščitijo srednje in notranje uho pred okužbami in poškodbami.

Eustahijeva cev je običajno stisnjena. Odpre se, ko požiramo slino, žvečimo, zehamo in podobno ter seveda tudi pri izenačevanju pritiska.

Odprtje običajno zaznamo z nekakšnim “klikom” oziroma z rahlim “pokom” v ušesih. Odpiranje je pri večini oseb le pasivno, nekateri pa imajo prirojen nadzor nad mišicami, ki obdajajo Eustahijevo cev in jo lahko odpirajo tudi aktivno. To vsekakor omogoča veliko lažje izenačevanje, celo do te mere, da si ob potopu v globino ni potrebno zatiskati nosu. Eustahijeva cev je lahko bolj ali manj fleksibilna, obenem pa postavljena pokončno, upognjena in široka le 2 mm. To seveda otežuje izenačevanje in marsikomu povzroča preglavice. Kljub temu se lahko vsakdo nauči izenačevanja.

Za dobro sposobnost izenačevanja moramo poskrbeti za:

higieno zunanjega ušesa
Da ohranimo sluhovod dobro prehoden in brez zračnih čepov, je potrebno redno čiščenje ušesa. Uporaba vatiranih palčk ni priporočljiva, saj potiska ušesno maslo navznoter proti bobniču in lahko povzroči začepitev in ujet zrak. Za čiščenje sluhovoda se priporoča spiranje s toplo vodo ali uporaba fiziološke raztopine, ki se dobi tudi v razprišlu v lekarni.

higieno srednjega ušesa
Za higieno srednjega ušesa poskrbimo z zračenjem. To dosežemo z žvečenjem. Zelo primerna je na primer karamela, ki odpira Eustahijevo cev periodično v več smereh.

zaščito pred prehladom
Ušesa so zelo občutljiva in vožnja s čolnom z mokrimi ušesi lahko hitro privede do vnetja sluhovoda ali srednjega ušesa, kar nam bo onemogočilo nadaljnje potapljanje. Po potopu je potrebno ušesa čim prej osušiti, med prevozom pa je priporočljiva uporaba kape. Nekateri osušijo sluhovod tudi z razredčenim lekarniškim alkoholom.

za dobro prehodnost nosne votline
Prehodnost in higiena nosne votline sta bistvenega pomena za dobro izenačevanje. Če se v nosni votlini nabere preveč sluzi, na primer zaradi vnetja ali prehlada, bomo le s težavo izenačevali. Ob vnetjih in prehladih se zaradi večje nevarnosti poškodb potapljanje odsvetuje. Za splošno dobro prehodnost nosne votline moramo nos ohranjati vedno čist. To dosežemo z rednim izpihovanjem ali tradicionalnimi tehnikami, ki jih uporabljajo jogiji in jih poznamo kot pranje nosu ali “jala neti”.

Izenačevanje pritiska v srednjem ušesu
Izenačevanje pritiska v srednjem ušesu je postopek, pri katerem preprečimo poškodbo bobniča zaradi prevelikega okoliškega pritiska. Obstaja več tehnik izenačevanja, vse pa vključujejo odpiranje Eustahijeve cevi in “potiskanje” zraka v srednje uho. Najpogostejši in tudi najbolj razširjeni sta tehniki Valsalva in Marcante-Odaglia oziroma Frenzel-Fattah.

Izenačevanje je zelo subjektiven postopek in ga je zato težko opisati. Poudariti je potrebno, da na izenačevanje pritiska vpliva predvsem psihološki faktor in da je sproščenost med in pred potopom bistvenega pomena. Najpomembnejši so prvi metri, saj je razlika v pritisku tam največja in takrat je najbolje izenačevati čim pogosteje. Prvič moramo izenačiti že takoj po potopu na prvem metru ali dveh. V velikih globinah je potreba po izenačevanju vse redkejša.

Najpogostejša napaka začetnikov je, da pričnejo izenačevati šele, ko začutijo bolečino. Takrat je že prepozno, podtlak v srednjem ušesu namreč še dodatno zlepi že tako težko prehodno Eustahijevo cev. Nekaj takšnih neuspešnih poskusov in prehod se vam lahko zapre za cel dan. Izenačevati je torej potrebno že veliko prej, takoj ko začutite najmanjšo spremembo.

Če imate z izenačevanjem težave, se poskusite potopiti v globino z nogami naprej. Ker je Eustahijeva cev postavljena navpično, bo zrak zaradi vzgona dodatno pritiskal navzgor v srednje uho. Ko boste osvojili tak način izenačevanja, se pričnite postopoma potapljati na glavo.

Poznam kar nekaj ljudi, ki lahko izenačujejo do 5, 6, tudi 10 metrov globine, nato pa se jim naenkrat ustavi. Takšni primeri so povezani predvsem s psihološkim faktorjem sproščenosti, ni namreč razloga, zakaj bi lahko normalno izenačili pritisk na treh metrih, na desetih pa več ne. Srednje uho “zaboli” zmeraj pri isti razliki v pritisku, pa naj bo to na treh ali pa stotih metrih. Velikokrat pa povečan pritisk, izguba svetlobe in dejstvo, da ste vedno globlje pod vodo, podzavestno sprožijo napetost. Mišice ob Eustahijevi cevi lahko kontrolirajo le redki in velikokrat jih pod stresom stisnemo skupaj. To bo povzročilo neprehodnost Eustahijeve cevi in tako tudi nezmožnost izenačevanja pritiska. V takšnih primerih pomaga le umiritev in veliko vaje, seveda nikoli do bolečine.

Valsalva
Valsalva je tehnika izenačevanja, ki jo je v 17. stoletju odkril zdravnik Antonio Valsalva. Da bi izenačili z Valsalva postopkom, moramo zapreti usta in si zatisniti nosnici, nakar poskusimo močno izdihniti skozi nos. Zrak torej stisnemo iz pljuč ob zatisnjen nos. Ker zrak pri ustih in nosu ne more na prosto, se usmeri v Eustahijevo cev in tako pride v srednje uho.

Za uspešno izvedbo takšnega postopka je v pljučih potreben zadosten volumen zraka. Kot vemo, se zrak stiska in v globinah okrog 35 metrov postane ta manever neuporaben. Valsalve ne moremo izvesti pri popolnem izdihu. Dodatne pomanjkljivosti valsalve so uporaba velikih mišičnih skupin, manjši ustvarjen pritisk in razmeroma počasno izenačevanje. Kljub temu pa je najpogosteje uporabljan postopek, saj ga je enostavno izvesti in povsem zadošča za rekreativno potapljanje in snorklanje.

Markante - Odaglia oziroma Frenzel-Fatah
Izvor te tehnike ni popolnoma poznan. Njeno odkritje in razvoj si lasti več oseb, dodobra nadgradil in dokumentiral pa jo je potapljač na vdih Eric Fattah. Je naprednejši postopek izenačevanja, ki je bolj udoben in manj obremenjujoč za bobnič, pri Valsalvi namreč težko kontroliramo ustvarjen nadtlak, kar bobnič potisne močno navzven. Ta tehnika prav tako ne izvaja pritiska na pljuča in potroši manj energije, saj uporablja manjše mišične skupine.

Osnova tega postopka je omejitev volumna prostora, v katerem ustvarjamo pritisk. Za uspešno izvedbo moramo zatisniti nosnici, usta pa so lahko tudi odprta. Z jezikom potisnemo mehki jeziček neba navzgor in tako zapremo nosno votlino. Z rahlim pritiskom jezika navzgor lahko sedaj ustvarimo močan nadtlak v nosni votlini. Nekateri si pomagajo tudi tako, da stisnejo mišice v zgornjem delu grla. Ob celotnem postopku pljuča mirujejo in izvedemo ga lahko tudi s popolnoma praznimi pljuči, zato je primeren za izenačevanje tudi na večjih globinah. Postopek je možno izvesti veliko hitreje kot Valsalvin, pritisk pa je veliko večji in ga je mogoče nadzirati.

Tehnika je zahtevnejša in nekoliko pogojena s prirojenimi sposobnostmi, vendar jo je kljub temu z nekaj truda mogoče dodobra osvojiti. Zgodi se tudi, da kdo brez kakršnega koli poznavanja tehnike uporablja to metodo. Da bi ugotovili, ali znamo izenačevati z Markante postopkom, poskusimo nekajkrat zaporedoma izenačiti ob popolnem izdihu in z odprtimi usti. Medtem si položimo roko na predel trebuha in spremljajmo trebušno prepono in prsni koš, ki se ne smeta premikati. Če boste postopek pravilno izvedli, boste občutili velik pritisk v srednjem ušesu. S tem postopkom je teoretično mogoče ustvariti celo pritisk, ki bi predrl bobnič iz srednjega ušesa odznotraj.

Dobra praksa pri izenačevanju je “pihanje v čelo”, saj tako lažje izenačimo sinuse in srednje uho hkrati. Ob težavah poskusite ustvarjen pritisk zadržati nekoliko dlje, okrog sekunde ali dveh. Poskusite pretegniti vrat nekoliko levo in desno ter pazite, da imate glavo poravnano s telesom. Ob plavanju ne glejte dna, zvit vrat namreč pritiska na Eustahijevo cev in otežuje izenačevanje. Izogibajte se hladne vode, saj tudi ta otežuje izenačevanje.


Sinusi

Sinusi so votline v obraznih kosteh, ki so povezane z nosno votlino. Napolnjuje jih zrak, obdani pa so s sluzjo. Natančna funkcija sinusov ni znana, predpostavljajo pa se sledeče možnosti:
Zniževanje relativne teže prednjega dela lobanje. Oblika je pomembna kot izvor in pritrditev obraznih mišic.
Ojačanje in oblikovanje glasu.
Blaženje pri udarcih v obraz.
Izolacija občutljivih tkiv, kot so zobne korenine in oči, pred velikimi temperaturnimi razlikami v nosni votlini.
Vlaženje in gretje vdihnjenega zraka.

Ker so sinusi votli, so ob povečanem pritisku podvrženi gnetenju in je potrebno izenačevati pritisk v njih. V nasprotnem primeru pride do poškodb sluznice in okoliških žilic ter posledično krvavitve iz nosu. Če imamo nos dobro prehoden, se pritisk v sinusih izenači samodejno ob izenačevanju pritiska v nosni votlini oziroma ob izenačevanju pritiska v srednje uho. Do problemov lahko pride ob prehladih ali drugačnih vnetjih nosne sluznice, ki lahko zaprejo prehod v sinuse. V takem primeru bomo, kljub izenačenju pritiska v ušesih, občutili ostro bolečino, najpogosteje v predelu čela ali za očmi. Kot vsaka bolečina je tudi ta znak, da takoj prekinemo s potopom v globino. Pri zaprtih sinusih lahko pomaga izpihovanje nosu ali pa kakšen drug način čiščenja nosne votline in sinusov, lahko pa posežete tudi po kapljicah za nos, ki jih dobite v lekarni. Pred uporabo kapljic se posvetujte o morebitnih zapletih pri uporabi pod povišanim pritiskom v globini in vplivih na psihofizične lastnosti.

Izenačevanje pritiska v maski
Nazadnje pa je potrebno izenačevati tudi pritisk v maski, med masko in vašim obrazom je namreč ujet zrak. Ob potopu v globino boste občutili, kako vam maska vse bolj pritiska na obraz. Postopek izenačevanja je zelo enostaven, saj morate le rahlo pihniti skozi nos. S tem boste v masko vpihnili zrak pod pritiskom, ki bo izničil okoliški pritisk in tako masko ponovno odmaknil od obraza. Za potapljanje v globino zmeraj uporabljajte le maske, ki pokrivajo tudi nos, plavalna očala so za potapljanje v globino neprimerna, saj v njih ne moremo izenačiti pritiska. Za lažje izenačevanje uporabljamo maske s čim manjšim volumnom, saj je v njih potrebno vpihniti manj zraka.

Tudi v maski je dobro izenačevati nepretrgoma. Pričnemo takoj po potopu in malo zraka pihnemo skozi nos v masko, ob čemer pazimo, da nam zrak ne uide izza gume. Pazimo tudi, da potop pričnemo z masko polno zraka. Morda se vam zdi to samoumevno, vendar ob dihanju običajno vdihnemo nekoliko tudi skozi nos in s tem posesamo nekaj zraka iz maske. Ob zadnjem izdihu zato poskusimo malo “napihniti” masko, nato pa zajamemo zrak le skozi usta. Tako bomo pridobili kakšen meter, preden bomo morali prvič izenačiti pritisk v maski.

Slovarček


Barotravma - poškodba zaradi pritiska (baro = pritisk, travma = poškodba)

Jala neti - postopek čiščenja nosne votline in sinusov v jogi. Pri tej tehniki je treba nagniti glavo v vodoravni položaj in s posebno napravo ali pa kar z navadnim čajnikom v zgornjo nosnico vliti fiziološko tekočino, ki nato izstopi pri spodnji.

Antonio Maria Valsalva
Italijanski zdravnik, ki je živel na prelomu 17. in 18. stoletja, in se ukvarjal z raziskovanjem ušesa. Skoval je ime Eustahijeva cev, njegovo ime pa je med drugim povezano tudi z delom ušesa (Valsalva atrium) in Valsalva manevrom, ki se v medicini uporablja za preverjanje prehodnosti ušesne troblje in za nadzor avtonomnega živčevja nad srcem, pri potapljanju pa za izenačevanje pritiska v srednjem ušesu. Valsalva je zdravil vnetja srednjega ušesa in odkril, da lahko obolelemu olajša bolečine s tem, da mu predre bobnič. Nato se je bolnik prijel za nos in skozi ušesa izpihal gnoj, ki se je tam ustvaril.