Tudi njihovi starši so bili naglušni oziroma gluhi. V tem času otroštva nisem vedela kaj pomeni gluhota, še sanjalo se mi ni, da imata starša probleme s sluhom. Bila sta čisto povprečna starša, ki lepo in skrbno vzgajata otroka, mu nudita vse kar naj bi počeli starši. V tem času se mi zdi , da sem se brez problemov sporazumevala z njimi, ker jima sluh še ni čisto opešal.
Ko sem začela obiskovat šolo, sem tam spoznala svoje vrstnike. Mojim staršem se je sluh slabšal. Po pravici povedano,  takrat nisem vedela kaj pomeni biti naglušen oziroma gluh. Čeprav sta mi poskušala razložiti, da se drugače sporazumevata in da jih velikokrat  slišeči  ne razumejo in ne sprejemajo enakovredno, so moje otroške misli vedno ušle na igro z vrstniki. To sem potrebovala. Ko sem v puberteti dokončno dojela, da imam drugačne starše in  da imajo moji vrstniki tako imenovane normalne starše, sem svoja starša nehote začela sovražiti. Bolelo me je in spraševala sem se, zakaj se je to moralo zgoditi ravno meni.

Pri 12 letih pa sem spoznala, da sta to moja starša, edina ki sta me vzgajala, varovala, pomagala in da jih imam rada. Odločila sem se, da se bom naučila znakovni jezik. Tako jih bom bolj razumela in se bomo lažje pogovarjali. Hkrati pa jim bom izkazala spoštovanje. Učenje je trajalo slabo leto in pol. Tako sem se lahko pogovarjala z vsemi gluhimi, zato sem  z veseljem hodila na razne izlete, tabore, piknike in druge družabne dogodke, ki jih je organiziralo društvo. Spoznala sem tudi nekaj mojih vrstnikov, ki sem jih vzljubila na takšen in drugačen način. Do mojega 18.leta starosti  je moje življenje nihalo. Vsak ima v svojem življenju vzpone in padce. Tudi jaz sem jih imela. S prestopom v srednjo šolo sem bila zopet na začetku. Padec nazaj je bil hiter. Življenje je spet teklo kot prej. Sovraštvo? Niti sama ne vem kakšen je bil to občutek. Pri starosti 14 let so bila to moja nemogoča leta. Imela sem potrebo preizkusiti se v vsem. Nisem pa vedela, da  je v družbi gluhih in naglušnih tudi lepo. Kar leto in pol sem se iskala, kdo sem, kaj sem, da sem se zopet našla in razčistila misli. Misli moje so bile pri Vas. V mojem srcu je bilo spet veselo, ko sem zagledala moje vrstnike, ki imajo gluhe in naglušne starše. V srcu me je peklo, ker sem včasih sovražila ljudi, ki niso nič krivi, da so takšni. V resnici, ko jih spoznaš,  pa so v redu ljudje. In me svet tišine ni več motil. Želela sem narediti vse, da bi jim pomagala, razložila, povedala kar niso razumeli. Želja se je stopnjevala, potreba po dodatnem učenju  znakovnega jezika je bila velika.
Sedaj sem polnoletna, bolj zrela in ko mi čas dopušča, pridem v društvo, da vidim kako se kaj imajo znanci, kaj je novega in da izmenjamo izkušnje. V letu 2005 se sem udeležila srečanja v Gribljah z gosti iz Hrvaške iz Zagreba. Vzdušje je bilo solidno. Kaj solidno, zelo dobro. A pogrešala sem par znanih obrazov, s katerimi se družim. Vsi nikoli ne morejo priti, zaradi zadržkov kot so služba, delo na kmetiji, družinske obveznosti… Upam, da bo to leto drugače in da nas bo čez  sto.  Septembra 2005 pa je bil mednarodni dan gluhih v Portorožu. Spoznala sem še nekaj novih ljudi. Zvečer pa je bilo najlepše. Gledati zvezdice, morje in poslušati šumenje valov, glasba, ples, prijetna družba, smeh, stisk rok...

Ni popolnega človeka, ki ne bi imel težave.  Moja zlata starša sta me naučila nekaj najlepšega in to tudi upoštevam. Zunanja lepota lahko v trenutku mine, notranja pa ostane za vekomaj. Važno je notranje bogastvo,  da si iskren, da spoštuješ in da zaupaš. Bodi tak kot si. In potem se ti bo to vrnilo. V društvu sem opazila, da navedeno dosledno upoštevate in zato je vzdušje med uporabniki super, enkratno. Še bom prišla.

Bodite, to kar ste. Bodite strpni drug do drugega, prijazni drug do drugega. Jaz pa bom ostala z vami. V družbi gluhih in naglušnih.