Počasi sem se navadil slišeče družbe in stiki z družbo gluhih in naglušnih so se začeli trgati. Srednjo šolo sem opravil na Šolskem Centru Novo mesto v rednem programu elektrotehnike; že takrat sem se čutil ujetega med dvema svetovoma, vendar sem se še znašel. In potem je prišel študij računalništva na Fakulteti za Računalništvo in Informatiko. To je bila prava katastrofa, tega sploh nisem bil vajen in se nisem znal najti. Tako sem ga po opravljeni praksi opustil. Takrat sem se zavedel, da sem bil razpet med dvema svetovoma - gluhih in slišečih. Nikoli se nisem mogel docela vklopiti v katero koli družbo, tako da sem se odločil poskusiti v svetu tišine. Na ZGNL sem obiskoval tečaje znakovnega jezika; šlo je, dokler je šlo, na koncu pa sem začel zaostajati, ker nisem imel možnosti vaditi pogovore v znakovnem jeziku, kajti doma v Trebnjem nimam dosti družbe. Prijavil sem se kot brezposelna oseba na Zavodu za zaposlovanje in tu se je kolesje začelo premikati; kmalu so me seznanili z Raciom. Tako sem prejel povabilo na razgovor v Novo mesto...
Toliko o moji »zgodovini«. Vsak začetek je težak, kot pravijo, in to ni nobena izjema. Še vedno se ne znajdem najbolje v družbi, še vedno le kimam, ne da bi kaj razumel, vendar pa lahko rečem, da je z vsakim srečanjem bolje. S tajnico Faniko, ki je slišeča, se odlično razumeva, kar mi daje vero, da so tam ljudje, s katerimi se lahko razumem. Spoznal sem nekaj gluhih in naglušnih, tako mladih kot starejših. Se pač ne da takoj vklopiti v vsako družbo. In če mi rečejo, pridi na piknik, pa si rečem, zakaj pa ne!
In tako sem šel na piknik v Griblje na oblačen sobotni dan 26. avgusta. Dogovorjeno je bilo, da se pripeljem z vlakom v Novo mesto, kjer dobim prevoz. In ko grem mimo vogala, malce zaskrbljen glede piknika, opazim, da mi mahajo. Po taki dobrodošlici so mi skrbi izpuhtele. Kaj bi se sekiral glede uradnosti! No, med vožnjo me je malce skrbelo zaradi slabe ( »zagamane » vijugaste ceste), a sem se takoj razvedril, ko sem prepoznal znano okolico, kajti tam dol pri Kolpi sem že bil nekajkrat. In tako smo prispeli; moje oči so iskale reko Kolpo. Takoj sem opazil, da je malce narasla. Ljudje so izstopili in se pozdravljali. Tudi sam sem se rokoval z nekaterimi, pri čemer kot običajno nisem razumel njihovih imen, zato pa sem si ogledoval obraze.
     Bilo je vlažno in oblačno sobotno jutro, kajti prejšnjo noč je deževalo. Takoj so se moje superge zmočile v vlažni travi, ampak se glede tega nisem sekiral. Na začetku nas je bilo malo, bil sem še zadržan, pa sem si ogledal okolico. Kolpa je glasno bučala čez jez. Dobil sem občutek, da bom večino dneva zgolj opazoval - in tako je tudi bilo. Nisem dobil obilo priložnosti za pogovore, ker se še ne znajdem v družbi. Tako sem se sprehajal naokrog in užival v okolici, opazoval druge, kako se pogovarjajo, in skušal razbrati, o čem se pogovarjajo. Pri tem sem bil manj uspešen.
     Medtem je še nekaj članov prispelo, družba se je postopoma večala. Končno so prinesli lonec. Opazoval sem, kako prevzemajo hrano, pa sem šel, oddal kupon in dobil krožnik golaža. Usedel sem se, zbegano gledal hrano in bezal z žlico, ko me je Janez opogumil z nekaj preprostimi kretnjami. In res je bilo dobro, sploh ko sem kruh razdrobil v golaž, čeprav sem pustil nekaj mesa.. Pri jedi sem opazoval, kako se drugi pogovarjajo, kot ponavadi nisem nič razbral. Spomnil sem se svojih izkušenj v družbi slišečih, tudi tam sem bil ponavadi bolj zadržan, ker nisem mogel razbrati, o čem so se pogovarjali. Vklopil sem se šele, ko so me ogovorili, in se izklopil takoj, ko so pozornost preusmerili drugam. Še na srečanjih sorodnikov se ne znajdem. Pa sem razmislil; bo že, se bo treba potruditi in sčasoma bo šlo!
     In tako se sprehajam, sedim in opazujem, sprašujoč se, če me bo kdo ogovoril, ker sam nisem vedel, kako začeti pogovor. In glej, en fant me je povabil za mizo in tako sva se pogovorila, kolikor je šlo. Branje z ustnic, nekaj kretenj, pogovor se je zatikal, pa je le šlo. Pogovorila sva se o delu in šoli, nato pa o polžkovem vsadku, za katerega sem ravno v postopku. Menil je, da se ne splača, ker sem prestar in da je slušni aparat boljši. Tudi sam sem že imel dvome glede tega, vendar sem hotel najprej opraviti preiskave na Kliničnem Centru, da bi vsaj videl realne možnosti. Še nekaj šal in kmalu je pogovor zamrl. Ko se je moj sogovornik zaklepetal z drugim, sem šel na sprehod.
     Preostanek piknika je potekal podobno; sprehajanje, opazovanje, bežni pogovori. Vladimir, predsednik društva, mi je zagotovil, da je pač tako na prvem pikniku in da se bom naslednjič bolje znašel, morda že na novoletnem srečanju, ko bom druge bolje spoznal. Tako da se ne sekiram preveč; navsezadnje sem se sprostil in užival, pa čeprav bolj potihoma.
     Potem »se je zgodil« rafting. Sprva sploh nisem nameraval iti, vendar sem si premislil - in te odločitve sploh nisem obžaloval. Rafting se pač ne zgodi vsak dan. Že dolgo nisem bil tako blizu Kolpe pa tudi malo telovadbe ne škodi! Tudi ko smo malo za šalo trčili v kamen in so nas veje oplazile, sem užival. Še danes, ko to pišem, si ogledujem rano, ki jo je veja pustila, in se zadovoljno nasmiham. Pa kaj, če nisem dosti klepetal, važno je, da sem užival!
     In potem je prišla (končno!) ta prava hrana - zrezek, čevapčiči, piščančje bedrca in nekaj solate. Sledil je kratek (res kratek!) klepet, malo kegljanja, sprehod in opazovanje Kolpe. Medtem so nekateri že odhajali domov. Še vedno sem se počutil osamljenega, a ne več tako zelo. Imel sem dober občutek... in še vedno ga imam.
     Sedaj, nekaj dni po pikniku, ko pišem tele vtise, se sprašujem, kako bo šlo naprej. Sedaj, ko se počasi vklapljam v družbo gluhih in naglušnih, se sprašujem, ali mi to lahko pomaga tudi pri vključevanju v slišečo družbo? Je možno, da pripadam obema svetovoma, ker se enako razumem s slišečimi in gluhimi? Navsezadnje je pa to mnogo bolje kot tista samotna praznina.
     Seveda ne gre pričakovati velikih rezultatov že tako kmalu. Počasi se navajam na družbo, sploh na posameznike. Počasi se učim komunicirati; ne gre kar tako čakati, da me kdo ogovori. Še nekaj časa bom kimal, ne da bi karkoli razumel, vendar to ne bo trajalo dolgo, le da se lotim tečaja znakovnega jezika ter logopedskih ur v društvu. Sedaj, ko sem tukaj, se vračam v družbo.

 Na koncu ugotavljam, da je prav, da sem se včlanil v DGN. S pričakovanjem zrem v prihodnost.