Šel sem nazaj v šolo, kjer se je vedno slišalo veselo vpitje in smeh. Vedno se je slišalo klepetanje. Samo tega jaz nisem slišal. Začel sem se spraševati, kaj se z mano dogaja. Zakaj ne slišim? Zakaj nisem vesel, kot so drugi? Oziral sem se okoli sebe. Nič nisem razumel. Bolj ko sem iskal odgovor na vprašanja, bolj sem bil zbegan. Čutil sem, kako mi je postajalo vroče. In v tistem trenutku sem spoznal grozno resnico.
Ne! To ni res! To ne more biti res! Stekel sem ven. Na ves glas sem začel kričati ob spoznanju, da ne slišim. Da sem izgubil sluh. Na sebi sem začutil začudene poglede sošolcev in učiteljev

S solznimi očmi sem stekel domov in spraševal: »Mama! Mama! Zakaj sem izgubil sluh? Zakaj jaz? Zakaj se je moralo to zgoditi meni? Zakaj?«

Nihče ni poznal pravega odgovora, ki bi me vsaj malo potolažil. Bil sem žalosten in obupan. Sovražil sem ves ta svet. Sovražil sem samega sebe, ker sem postal drugačen. Drugačen za vse, ki so me poznali. Drugačen za okolico, v kateri sem živel. V lastnem telesu sem postal tujec.

S pomočjo slušnega aparata in z bolečino v srcu, ki ti jo zareže samo nož, sem spoznaval novo življenje. Življenje v tišini. V tišini, kjer ne slišiš žuborenja potoka. Ne slišiš šepetanja v temi. Ne slišiš piša vetra. Ne slišiš petja ptic. Padel sem v svet tišine, kjer oči postanejo sluh in roke govor.

Zamenjati sem moral šolo, kjer sem končal osnovno  in poklicno šolanje. Bil sem prepričan, da se bom potem lahko normalno vključil v življenjsko okolje. Zmotil sem se. Moja drugačnost me je spremljala na vsakem koraku. Večkrat se je dogajalo, da ljudje niso imeli razumevanja za mojo drugačnost:  niso mi hoteli prisluhniti, ko sem jim skušal povedati, da ne slišim, da imam slušni aparat in da naj govorijo počasi. Marsikdo mi je zaradi moje drugačnosti obrnil hrbet. Na svoji koži sem čutil strah in odpor. Bal sem se prihodnosti. Bal sem se samote ter tega, da bom ostal sam.