DGN Dolenjske in Bele krajine je predlagalo našo družino za pet dnevni oddih  v Kranjski gori. Veliko sem se morala pogovarjati s strokovno delavko, da smo se lahko organizirali.  Dogovorili smo se, da gre ženski del družine na počitnice, očka pa bo ostal doma, le peljati nas bo moral iz Črnomlja do Kranjske gore in nas priti iskat v ponedeljek. Tako da smo si  dopust privoščile le ženske. Jaz, moja sestra Tanja in moja mami Ida. Ker sem maturantka in sem težko kombinirala v tem času letovanje, sem upala, da se splača rizkirati čas namenjen učenju in da nam bo vsem to koristilo. 

Prvi dan smo se v domu spoznavale še z drugimi člani drugih društev ter se hitro spoprijateljili in uživali v pogovoru, šalah, sprehodih.

Kaj pa nas je presenetilo? Ekipa iz oddaje Prisluhnimo tišini, je želela posneti udeležence v Kranjski gori in posneti oddajo o našem počutju. Bilo je zanimivo, čeprav sama imam že kar nekaj izkušenj s snemanjem in dajanjem izjav.

Šele tukaj smo spoznali, zakaj se turisti tako radi vračajo v ta del Slovenije.

Nismo pozabile na očeta, ki se je sam mučil na kmetiji, vinogradu, z ovčkami… Zaželele smo, da bi bil zraven in da bi šli nekoč vsi štirje na dopust. Verjetno se to nikoli ne bo zgodilo. Ampak po naravi sem optimistična. Že to, da nam je nekdo omogočil sedanje letovanje, je čudež. In čudeži se dogajajo. Zato, da ohranimo ta čudež in spomin na prelepe dni, smo se veliko fotografirali.

Šle smo tudi na pohod na Krnico, ki je v eno smer trajal dve uri hoda. Ob tem smo opazovale, kako smo vse bližje gorovju. Bilo je tako božansko, da se je moralo nekaj zgoditi. Ujel nas je dež, še preden smo prispele nazaj. Seveda smo bile utrujene, a srečne.

V ponedeljek, 14.05.2007 je bil čas za odhod. S sestro sva želele ostati še v Kranjski Gori, a vedeli sva da to ni možno. V naju se je mešalo razpoloženje od veselja do žalosti. Pomiril nas je občutek, da lahko še kdaj prideva nazaj.