Imeti skrbi res ni dobro. Razmišljam drugače. Koliko ljudem je še huje, kot meni? Samo ozri se malo okrog sebe! Poleg tega: kaj vem, do kdaj bom? Zdaj se žrem zaradi starosti, a jo bom sploh dočakala? Nesreče se dogajajo vsakodnevno. Morda bo prišla katastrofa in bo vzel hudič mene in tiste, ki dobro slišijo. Če pa dočakam starost…. Bom pa v domu, koliko je takih. Saj je tam kar nekaj družbe.

Poleg tega imam dobre ljudi okrog sebe: najbližje, širše sorodstvo, prijatelji, sodelavci… vsi so zelo obzirni do mene, res se ne smem pritoževati. A za najbližje je pa naporno, res. Hvala jim!  Vendar izjema potrjuje pravilo. Če prosim za ponovitev izrečenega, ne bo ponovil glasneje. Tudi se ne bo potrudil obrniti se k meni. Kot bi hotel reči: »Tako je dovolj naglas. To bi morala razumeti.« Včasih zaznam kanček jeze. Res je tudi, da ne živi vsakodnevno z mano in se morda kar malo odvadi. Pa vendar…Sprašujem se, ali se me sramuje? Ne bom se sekirala zaradi tega. Tudi jaz moram živeti. Taka kot sem. Nihče ni popoln. Tudi on mora sprejeti življenje takšno, kot je. Saj ne zamerim, mlad je še. Ni hudoben, še zdaleč ne, le ne poizkuša se vživeti v vlogo drugega. Morda me bo kdaj vsaj malo razumel!  

Jaz pa še vedno iščem… Našla bom svojo pot, gotovo!

Jelka Močnik