| Hotela sem začeti s tem, da se ljudje, ki so kakorkoli telesno ali duševno prikrajšani (invalidi, kronične bolezni, okvare…), težje prebijajo skozi življenje. Vendar se mi takoj oglasi drug glas: ali to vedno drži? Ali drugi, ki teh težav nimajo, nimajo morda kake drugačne (revščina, zasvojenost, osebne težave…)? Ali celo: imajo manjše težave, a jih »naredijo« večje? |
|
Hvaležna sem, da sem imela lepo otroštvo, čeprav smo živeli skromno. Slišala sem normalno.Tudi ko sem po enaindvajsetem letu začela opažati, da slabše slišim, se nisem vznemirjala. Zdravniki so dali vedeti, da je stanje nepopravljivo. Sčasoma sem morala sprejeti dejstvo, da sluh počasi, a vztrajno peša. Vsakdanje življenje mi ni delalo težav, slišala sem še kar, tudi tehnika delno pomaga, a ves čas so bile prisotne skrbi: kako dolgo bom še slišala, kaj bo s službo, kako se bom sporazumevala z družino? Vendar je nekako šlo. Mladost pač…
|
|
Sledilo je obdobje, ko sem začela spoznavati, da je naglušnost (da o gluhosti niti ne govorim) pravzaprav ena najtežjih invalidnosti. Prej (v otroštvu) ji nisem pripisovala posebnega pomena. Gluhi ljudje, razen da so se med seboj sporazumevali v znakovnem jeziku, so ee mi zdeli čisto »normalni«, zdravi ljudje. Nisem še poznala socialne izoliranosti. Na vasi sem poznala dva starejša, močno naglušna človeka, vendar mi nista delovala nič prikrajšano. Živela in delala sta bolj zase, zdelo se mi je, da zaradi tega, če česa nista dobro razumela, nista bila nič bistveno prikrajšana.
|
| Danes se svet drugače vrti. Informacijska eksplozija. Če nisi »in«, si »aus«! Res, da gluhota fizično ne boli in te ne omejuje, te pa prikrajša za mnoge informacije, znanje, vedenje in nenazadnje za družbeno življenje. Pravimo, da je človek družbeno bitje. Naglušnemu oz. gluhemu pa je bivanje v družbi lahko prava muka. Prikimavaš, odkimavaš, se smehljaš, ugibaš, če si prav reagiral v dani situaciji,… kar naprej in vsakomur razlagati, da slabše slišiš, naj govori s tabo počasi, razločno, naj bo obrnjen proti tebi… je naporno. Včasih izpadeš kot bedak. Hudo slabih izkušenj z okolico sicer nimam, predvsem ne s tistimi, ki me poznajo. Bolj sem razočarana nad ljudmi, ki so po svoji službeni dolžnosti za raznimi okenci, v uradih, prodajalnah…, celo v zdravstvu! Mislim, da bi sodilo k njihovi poklicni etiki, da so z nami bolj potrpežljivi. Najbolj praktično je zadevo rešil moj bivši ginekolog, ki je na kartoteko napisal »slabo sliši«. Vedno se je potrudil govoriti z mano počasi in razločno. |
| In nato pride »kriza srednjih let«, ki se kaže tako, da se pridruži še kak zdravstveni problem, abstinenca kajenja, otroci gredo v svet, splošna družbena klima se spreminja sto na uro…Ko je prišla nenadoma še smrt enega od bližnjih, je bilo res hudo. Dolgo časa so se črne misli vrtinčile po nekih spiralastih poteh, se stalno vračale. Z novo pomladjo, daljšimi dnevi je bilo nekoliko bolje, ko pa nisem bila polno zaposlene s čim drugim, sem se spet vračala v vrtinec črnih misli. |
|
Avgusta predlani sem začela pisati dnevnik. Najprej mi je pomagal pri premagovanju krize, ko sem se odvajala kajenja. Poleg tega se mi je zdelo škoda, da gre toliko stvari v pozabo ali pa jih kasneje časovno več prav ne lociram. Še sanjalo se mi ni takrat, kako prav mi je prišel po bratovi smrti. Zelo težko sem se o tem s kom pogovarjala, saj me še danes premaga jok, ko pomislim na to, a čustva so hotela na plan. Res, dnevnik mi je bil, »da spočijem se na tvoji rami«.
|
| Prebirala sem knjige o duhovni rasti. Skušala sem črpati moč in nauke iz njih. Kar uspevalo mi je. Mnoge stvari sem videla z drugega zornega kota. Predvsem gledati na mnoge probleme s ptičje perspektive, sprejemati probleme kot izzive, biti hvaležen ter polno izkoristiti vsak dan.
Začela sem se ustavljati na ulici, klepetati… Prej se mi je zdelo to tako hm….( To delajo tisti, ki ne vejo, kaj bi počeli in samo obrekujejo.) Zdaj mi ni škoda časa za klepet pa tudi za druge stvari, če se mi jih duša poželi. Zdaj vidim, da moram imeti polne baterije, če hočem biti zadovoljna s sabo in drugi z mano. Bila so že obdobja, ko sem kolebala iti na kaka družabna srečanja, žurke ipd., češ, saj pol vsega ne bom razumela. Zdaj grem, nalašč! Sploh, če se pleše, poje…
|
| Skoraj v jok od ganjenosti me je spravila majhna napravica – dosežek tehnike – MP3, ki nudi poleg predvajanja glasbe tudi možnost poslušanje radia. Sicer je sitno imeti te slušalke v ušesih, ampak jaz skoraj v celoti razumem poročila, govorne prispevke! Da o tem, da moje priljubljene melodije iz mladosti spet slišim v stereo tehniki. Npr. glavni pevec v levem zvočniku, spremljajoči glas v desnem, ali: kitara levo, boben desno… Mega! Tako imam rada glasbo, zato mi to toliko pomeni. |
| Pa tudi računalnik. Ob njem skoraj pozabim, da sem naglušna. Imam dostop do informacij, lahko komuniciram. |
|
Rada grem v društvo. Tu sem med sebi enakimi. Kako olajšanje. Tu drug drugega najbolje razumemo. Skupina za samopomoč naglušnim je naš filter, naše pribežališče, neke vrste dom, kamor se vračaš. Ravno o tem smo se na zadnjem srečanju strinjali vsi. To vse pove.
|
| Najpomembnejši s(m)o ljudje. Imejmo se radi, spoštujmo se. |
| Mislim, da sem se pobrala. Vesela sem, da sem bila močna, da sem se našla in da so mi ob strani stali bližnji, prijatelji, znanci. Hvala!
Jutri bo nov dan. Kaj bo prinesel? Pusti se presenetiti. Če zdaj izbiram med zgoraj navedenimi možnostmi, izberem: vsak dan mi je dragocen.
|
| Januar 2008 Jelka Močnik |
|
|
Prispevki članov društva 
Sreda, 08 April 2009 | 
| 
