Prostovoljka v društvu gluhih in naglušnih

Zahvala

Zahvaljujemo se vsem, ki ste v letu 2012 podarili 0.5 % dohodnine. Naprošamo občane, da darujejo za gluhe in naglušne Dolenjske in Bele krajine Klikni me

Glavni meni

Naglušni društva

Prispevki

Kar tako

Arhiv portala

Prijava na novice

Pristotni

Prisotni 53 gostov .

	Danes	74
	Včeraj	1232
	Ta teden	5985
	Ta mesec	28754

Števec pogledov vsebine : 3283049

Domov

Prispevki članov društva

Prostovoljka v društvu gluhih in naglušnih

|

|

Spremeni velikost pisave:

Sem Teja Mervar in sem gluha oseba s polžkovim vsadkom. Živim v Novem mestu in sem dijakinja Ekonomske srednje šole. Moja gluhota ne ovira mojega dela in življenja, ker s polžkovim vsadkom lahko že zelo dobro poslušam. Nimam večjih težav pri govoru, ker sem oglušela šele pri 14 letih in po preteku treh let gluhote so me operirali. Moje učenje-rehabilitacija poslušanja je zelo hitro napredovala. Za prostovoljno delo v društvu sem se odločila kot članica in ko sem ugotovila, da zelo rada pomagam ljudem. Vedela sem kakšno pomoč lahko nudim, zato sem s pomočjo Renate Medle, surdo pedagoginje, kontaktirala s strokovno delavko ga. Veselo Banič. Opisali sva predlog za pomoč dečku v 2. razredu OŠ Dragatuš, ki nujno potrebuje pomoč pri branju, izgovorjavi besed in pri domačih nalogah iz slovenščine. Je namreč močno naglušen in otrok gluhih staršev. Predlagala sem, da bi na Društvu gluhih in naglušnih Dolenjske in Bele krajine, tedensko izvajala pomoč učencem, ki imajo težave pri učni snovi in razumevanju.

Predlog je bil zelo pozitivno sprejet, zato je ga. Banič hitro ukrepala in se dogovorila s starši fantka. Že čez dva tedna sem imela čast spoznati Aledina in njegovo družino. Vsi so zelo prijazni, še posebej fantek, ki je rad hodil na ure. Na urah sva največkrat brala in skupaj delala domače naloge iz slovenščine. Aledin ima težave pri izgovarjanju besed, ki vsebujejo šumnike in sičnike, zato sva veliko časa porabila za popravljanje napačno izgovorjenih besed. Težave mu delajo tudi skloni in množina (stol, dva stola, trije stoli, ..). Aledin je zelo bister, radoveden in živahen fantek, zato mu je zelo hitro zmanjkovalo koncentracije. Veliko truda sem vložila v prepričevanje in nadaljevanje najinega dela. Sam pa bi se rajši pogovarjal, spraševal, govoril o sebi…

Vendar sem mnenja, da fantek zelo hitro napreduje, še posebej če se uči s pomočjo igre.

Zadnje informacije, ki jih imam, so usmerjene na nudenje pomoči bližje njegovega doma. Tako bi odpadla enourna vožnja v Novo mesto. Vem, da je zato žalosten, ker sva se lepo ujela. Tudi meni je ta izkušnja pustila lep in koristen občutek, pomagati pomoči potrebnim. Vendar upam, da me že čaka nova izkušnja.

Teja Mervar