Društvo gluhih in naglušnih

Na Javnem posvetu o življenju slepih in slabovidnih žensk, ki je bil v Novem mestu, 16.3.2011 z naslovom Vztrajne, pogumne in iznajdljive, se je predstavila občinstvu tudi naša članica Marjana Kastrevec. Lepo in res pogumno.

Indijska modrost pravi:

Kdo je slep?
Tisti, ki ne more videti drugega sveta.
Kdo je nem?
Tisti, k ne zna v pravem času izraziti kaj ljubega.
Kdo je reven?
Tisti, ki se ne more odpovedati močnim poželenjem.
Kdo je bogat?
Tisti, ki je v srcu in duši zadovoljen.

Nekateri ljudje živijo v temi, nekateri pa v tišini. Jaz živim v tišini in skoraj v temi hkrati.

Vse se je začelo pri trinajstih mesecih starosti. Zbolela sem zaradi pljučnice in hudega vnetja ušes. Posledica tega je moja gluhota. S četrtim letom starosti sem začela obiskovati Zavod za rehabilitacijo sluha in govora v Ljubljani. Zato sem morala od doma, živela sem pri rejniški družini, kar je bilo zame in za mamo zelo težko.  Domov sem hodila le ob koncih tedna in med počitnicami. Kljub 100 odstotni gluhoti sem uspešno končala osnovno šolo v  Zavodu. Nato sem končala še izobraževanje za obrtnega konfekcionarja. V Zavodu sem živela od 11 do 19 leta starosti. Ko sem bila stara 10 let, so se pojavile težave z vidom, pri 18. letih pa se je vid precej poslabšal.  Kljub temu sem 10 let delala v Domu starejših občanov Novem mestu.

Sedaj sem že 6 let invalidsko upokojena. Živim doma z mamo, bratom in svakinjo. Mama in brat Jožko razumeta mojo govorico. Če mi hočeta kaj povedati, je edini način, da mi besede pišeta na dlan. Saj zaradi slepote ne morem spremljati gibov in znakov z rokami (na ta način se sporazumevajo gluhi), pa z ustnic tudi ne morem več razbrati, kaj mi kdo pripoveduje. Zahvaljujoč računalniku sedaj s prijatelji, z društvom komuniciram največ s pomočjo elektronske pošte. Zelo skromen vid mi še omogoča, da lahko z veliko povečavo na zaslonu preberem velike črke.

V prostem času pregledujem številne revije: Anjo, Stop, Lady, Obraze. Veliko  informacij, ki me zanimajo, poiščem na internetu. Doma pomagam pri hišnih opravilih : perem, likam, pospravljam po hiši in če je treba, pomijem tudi posodo. Tudi kuhanje kosila zame ni nobena ovira. Za razvedrilo pa imam dva psa, s katerima se od časa do časa odpravim na sprehod.  Tudi na telovadbo ne pozabim. Pridno vrtim sobno kolo, orbitrek in fitball, veliko žogo.

Glede želja… rada bi hodila na izlete, saj mojo Hrušico že poznam iz otroških let in mi ni več izziv. Rada hodim na izlete z društvom, hodila bi pa še več, pa nimam vedno spremstva. Domači zaradi dela in obveznosti, pa tudi svojega življenja ne morejo vedno z mano.

Največja želja pa je, da bi se ohranil ta preostanek vida. Tudi če  je vid vedno manjši, je vsak odstotek ostanka za nas izjemno dragocen.

Na koncu se najlepše zahvaljujem Društvu gluhih in naglušnih Dolenjske in Bele krajine iz Novega mesta in Medobčinskemu društvu slepih in slabovidnih Novo mesto, ki sta mi omogočila računalniško opismenjevanje. To mi je spremenilo življenje. Prej sem s prijatelji komunicirala prek SMS sporočil, kar pa ni bilo tako poceni kot elektronska pošta. Še pred mobilnimi telefoni sem s prijatelji komunicirala s pomočjo faxa. Moji prijatelji so predvsem sošolci iz Zavoda.

MARJANA KASTREVEC

Delite to objavo