DOZIS - Društvo oseb z izgubo sluha Dolenjske in Bele krajine

Avgust, dopusti  se bližajo h koncu. To je že tradicija društva, da ob koncu avgusta pripravi piknik. Tudi letos je bil in sicer 26. avgusta

smo se ponovno zbrali v Gribljah. Tudi jaz sem se ga udeležila, brez tega v mojem življenju ne gre več. Čeprav normalno slišim, imam občutek, da včasih rabim aparat. To pa je že druga zgodba.
Tudi letos smo se zbrali pod šotorom ob Kolpi. Spremljal nas je zvok žuborenja Kolpe, nedaleč stran ptičje petje.
Začetek piknika je bilo ob enajsti uri z golažem. Tudi med jedjo nismo mogli biti tiho. Vzdušje je bilo tako, kot vedno. Imeli smo občutek, kot da se nismo videli že par let. Veliko tem se nabere ob moji mesečni odsotnosti. Med nami sta bila tudi zakonca Semec. Njiju sem bila zelo vesela. Tako mlada sta. Gospod pri 91 letih, gospa pri 85 letih. Pa tako gibčna in nasmejana sta. Spoštujem ju kot vse starejše.
A kljub temu so manjkali nekateri znani obrazi. Med njimi tudi naša sekretarka Vesela Banič.
Začetek piknika je bil bolj klavrn, imela sem občutek, da se nobenemu ne bo nič dalo. Zato pa je bilo pozneje super. Nekaterim ni bilo prav, ker je Slovenija izgubila v košarki. Fantje, fantje! Šport je šport! Nekateri so bili aktivni v odbojki, v ročnem nogometu, nekateri v bandbintonu, v nogometu, v kegljanju, v risanju, nekateri pa preprosto ob pijači. Vsak si je našel svoje! Novost na pikniku pa je bil rafting. Za nekatere je bilo to prvič, za nekatere pa ne. Dejali so, da je bilo super in če bi lahko, bi to še enkrat ponovili. Jaz žal nisem poizkusila, čeprav je to moja želja, odkar sem prestopila prag polnoletnosti. Nisem hotela obremenjevati moje poškodovane roke. To mi je bilo dovolj, da so raftarji do cilja prišli nasmejani, polni energije. Pa kdaj drugič!

Brez kamere, fotoaparata v današnjem času več ne gre. Lastnik kamere je nekatere spravil do živčnega zloma. Da bi kdo njega snemal, to pa ne. Raje se je skril. Ja, to pa je tipično za mojega očeta Vladimirja.

Sestradani od raftinga so veslači odšli na malico. Naše želodčke je potešilo meso na žaru. Klepet po malici se je nadaljeval. Nekateri so odšli domov zaradi drugih obveznosti. Nekateri pa smo še ostali, se smejali in zabavali na svoj način.

Kastelec Katarina