DOZIS - Društvo oseb z izgubo sluha Dolenjske in Bele krajine

DGN Dolenske in Bele Krajine jeza letošnje letovanje socialno šibkih družin izbralo članice

Rosano Blatnik, Hude Alojzijo in sina Jaka Lamovška v Kranjski Gori.

Pristali smo v drugi skupini in tako so se naše počitnice začele 21.5.2010 in trajale vse do 25.5. Prvi dan smo se v domu spoznavale s člani drugih društev ter se hitro spoprijatelji in uživali v pogovoru, šalah, sprehodih..... Naslednji dan zjutraj nismo dobili programa, kar mi je bilo malo čudno, saj so se drugi člani skupine sestali in pogovorili o nadaljnjem letovanju v Kranjski gori.

V dopoldanskem času smo spoznali našo animatorko – Lada Lištvanova.  Po obilnem kosilu smo si ogledali jezero Jasna in nato odšli vse do koče v Krnici, ki leži na 1113m nadmorske višine. To je bila paša za oči, rajska lepota, ki je človek ne uzre vsak dan. Vse do planinskih gora, travnatih rož, čistih ter blestečih se rek, jezera, visoke žičnice, mesta Kranjske gore… Odšli smo si tudi ogledat svetovno znano skakalnico v Planici, Vršič ter Rusko kapelico, ki je Slovenijo zaznamovala v prvi svetovni vojni. Dnevi so minevali in tako nam je zadnji dan ostal za ogled Bleda, kjer smo se peljali v lesenem čolnu do cerkvice, slapa Slavica ter Bohinjskega jezera.

Rada bi se prvič v svojem življenju zahvalila matičnemu društvu.

Hvala zvezi gluhih in naglušnih Slovenije.

Hude Alojzija in sin Jaka

Zveza gluhih in naglušnih letos ponovno omogočata brezplačno letovanje v Kranjsko goro za socialno ogrožene družine in brezposelne posameznike. Sama sem pristala v drugi skupini, ki je letovala kar 5 dni, vse od 21.5 do 25.5.2010.

Sama sem bila zelo presenečena ter vesela, ker si sama že dolgo nisem privoščila letovanja. Najprej sem se seveda posvetovala z otrokoma, ki jih sicer stežka pustim same doma, kljub temu , da sta starejša… A smo vsi skupaj prišli do kompromisa in tako sem enaindvajsetega odpotovala.

V Trebnjem sem pobrala svojo prijateljico Lojzko ter njenega sina Jako in vsi smo v pričakovanju odšli v Kranjsko goro s kupom potrebščin v prtljažniku. Sam prihod, namestitev v sobe so minili hitro. V trebuhu me je malo ščemelo, zato smo se odpravili v jedilnico. Nisem bila navdušena le nad pripravo hrane, ampak tudi ob srečanju in spoznavanju veh teh ljudi, meni enakimi. Popoldanski čas smo prepustili obisku jezera, nato pa je sonce počasi zahajalo in tako smo se vrnili.                                                                                                                                        

Sobotno jutro smo začeli kar se da prijetno, naprej malo po trgovinah, nato pa na klepet ob kavici. Po prijetnem počitku smo odšli na daljši pohod, h koči v Krnici. Vreme je bilo muhasto, malo dežja, malo sonca… Sama obožujem hribe. Res da ne slišiš žuborenja gorskih potočkov, petja ptic, šumenja padajočih listov… Občutiš pa poseben pridih gora, tisti zrak, ki te navdihuje, ki ti vliva pogum… Občutiš vsak gib vetra ter veselje tvojih prijateljev okoli. Preprosto lahko povem, da pozabiš na vse dosedanje skrbi, da se oddahneš, da zaživiš v svoji luči. Seveda smo bili utrujeni, ampak splačalo se je. Večerni pogovori in kartanje so se zavlekli pozno v noč…

Sama jutranja telovadba, ogled Kranjske gore ter Planica se mi bodo vtisnili v spomin. Še najbolj pa tiste stopnice na Planici, joj… Naporne so bile. Torek je bil zaznamovan z obiskom Bleda, vetrovnega Bohinjskega jezera ter ogledom slapa. Teh pet dni je minilo, kot bi mignil, lahko pa rečem, da se jih bom spominjala, kot nekaj najlepšega. Hvala vsem, tako društvu v Novem mestu, kot tudi celotni zvezi Slovenije.

Rosana Blatnik