DOZIS - Društvo oseb z izgubo sluha Dolenjske in Bele krajine

V Slovenskem mladinskem gledališču je bila predstava »Moje srce bije zanjo«. (moje srce kuca za nju).

Predstavilo jo je Hrvaško nogometno gledališče. (Montažstroj in plesni center Tala).

Ker tudi sama sodelujem v gledališki skupini »Tihe stopinje«, sem si želela predstavo ogledati. Vsaka predstava je izziv in nadgradnja samega sebe. Tako sem razmišljala sama, ko sem se odločila, da si ogledam omenjeno predstavo.

Polna pričakovanj sem se usedla in nestrpno čakala, da se začne. Na začetku si nisem niti prestavljala kako takšna igra zgleda. Vedela sem, da predstavlja nogomet v gibalni plesi obliki. A kako?....

Ko se je predstava začela, mi je na začetku bilo zanimivo. Predvsem sem se zanimala za drugačne gibe in drugačen pristop. Za njihov drugačen pogled v igro. A moram napisati, da ko se je igra približevala k koncu, je postajalo enolično in dolgočasno. Sama smisel igre se je v mojih očeh izgubila. V drugem delu predstave bi s najrajši zjokala. Nekako se ni ujemalo z prvim delom. Res da je bil drugi del prevajan v znakovni jezik gluhih. Vseeno me ni pritegnilo. Drugi del so bile igralke, ki so predstavile svoje težave v življenju. Ko sem spremljala, sem si zamislila sama sebi. Saj imamo težave tudi v Slovenskem prostoru. Ni napačno, da se izraziš, kar ti leži na duši. A ko se ponavlja iz osebe na osebo, pa postane zaspano.

Kljub vsemu sem videla in doživela nekaj novih stvari.

Petra Šiler