Vtisi ob mednarodnem dnevu gluhih v Ljubljani 2011
Dne 17. septembra v letu 2011 se je v Ljubljani odvijal mednarodni dan gluhih, katerega sem se udeležil tudi jaz.
In padla je beseda, da napišem kaj o tem dogodku. No, zakaj pa ne. Vendar vam bom prihranil suhoparna dejstva; navsezadnje mi je to španska vas. Namesto tega vam posredujem svoje vtise, ki mi jih je pustil izlet ob mednarodnem dnevu gluhih v Ljubljani.
Kje naj začnem? Kar na začetku; ranega jutra me je avtobus pobral pri avtobusni postaji v Trebnjem. Med čakanjem na avtobus sem občudoval prelepo vreme; imel sem občutek, da je bil pred nami lep dan. Nisem se dosti zmotil!
Ko smo prispeli v Ljubljano in spotoma pobrali še eno članico naše pogumne odprave, smo se odpravili odkljukat prvi del našega dnevnega reda: ogled Nebotičnika. Spotoma sem opazil nekaj nenavadnega; ulice so bile skoraj prazne. Kot se je kasneje izkazalo, je tistega dne del Ljubljane bil zaprt za promet. Velika razlika, moram reči!
Ogled Nebotičnika je minil brez večjih zapletov. Prisežem, da se nisem izgubil, častna taborniška! Le noge sem si malo pretegnil, ker smo bili še prezgodnji. Kakorkoli že, vreme nam le ni bilo povsem naklonjeno; megla je omejila razgled na Ljubljano samo in bližnjo okolico. No, tudi to ni kar tako, pa še srkanje kavice ali soka na terasi Nebotičnika je dvignilo moralo.
Po ogledu Nebotičnika smo se odpravili proti Šiški, točneje v Kino Šiška, kjer nas je čakal kulturni program. Pričakala nas je zbrana množica gluhih in naglušnih iz cele Slovenije, pogledi so že začeli švigati sem ter tja, iščoč znane obraze. Priznam, da tudi sam nisem ostal ravnodušen, na moje razočaranje pa nisem odkril toliko znanih obrazov, kot sem upal. Lahko bi jih preštel na prste ene roke nerodnega mizarja.
Odbila je enajsta ura in množica se je začela drenjati v kinodvorano. Organizatorji in prostovoljci v oranžnih majicah so se trudili vzdrževati red; kot pastirji so usmerjali petstoglavo čredo ovac. Že ob vhodu je bilo očitno, da je te ovce bolj mikalo druženje kot pa poslušno sedenje v stolih. Zabaval sem se z opazovanjem gologlavega prostovoljca v oranžni majici, ki se je trudil spraviti izgubljene ovce na stole. Letal je okrog in z obema rokama je mahal "usedite se, usedite se!", tu pa tam se je moral prebiti skozi vrste do posebej trmaste ovce. Še sedaj se sprašujem, če ni to nemara bil najbolj zabaven del kulturnega programa.
V dvorano sta stopila župan Ljubljane Janković ter predsednik Slovenije Türk, vsak s svojim spremstvom. Ker sem sedel na začetku vrste, pri izhodu, sta šla mimo mene komaj meter stran. Tako blizu sta bila, da bi se ju zlahka dotaknil. Začuda pa mi to ni pustilo posebnega vtisa.
Večji vtis mi je pustilo dejstvo, da so fotografi veselo škljocali, da se je kar bliskalo; ob tem sem se spomnil napisa na vseh vratih, ki so vodila v dvorano: dovoljeno fotografiranje brez bliskavic in samo tri scene. Bliskanje se je pojavljalo še dolgo po treh scenah, največkrat ob predsednikovem govoru. Občutek sem imel, da so bili tu predvsem zaradi župana in predsednika.
Kulturni program? Začel se je s plesno točko para; plesalka je seveda takoj pritegnila mojo pozornost in v hipu sem pozabil na župana ter predsednika. Sledilo je več različnih točk; plesne točke, uprizoritev Rdeče Kapice, raper (vsaj mislim, da se tako reče tistemu pevcu, ki je recitiral v kamero in zraven mahal z roko) in tako dalje. Vmes so vtaknili govore; na oder so stopili predsednica zveze društev gluhih in naglušnih, predsednik ljubljanskega društva (če se ne motim) in seveda župan Zoran Jankovič ter predsednik Danilo Türk.
Govori niso name naredili posebnega vtisa; resnici na ljubo nisem kaj dosti razumel. Opazil sem le, da je bil Türkov govor bil znatno daljši od Jankovićevega, vendar sem po njuni telesni govorici imel občutek, da je bil predsednikov govor bolj iskren.
Največji vtis je name naredil video posnetek o osemdesetih letih delovanja društva oziroma zveze gluhih, ki je v nekaj kratkih minutah povzel razne dosežke. Sedaj, dan po izletu, se ne spomnim podrobnosti, vendar mi je zdaj vsaj jasno delovanje združenja in njegov pomen za gluhe.
Sčasoma se je kulturni program zaključil. Sprva smo hoteli zapustiti dvorano, vendar so nas ustavili; seveda so te VIP osebe morale prve zapustiti dvorano. Protokol pač, bi rekli eni, meni pa je dogodek zgolj pokazal razliko ter odnos med nami in njimi. No, neka mera medsebojnega spoštovanja mora biti, čeprav država goji mačehovski odnos do gluhih. Sicer pa se glede tega nisem pretirano sekiral; na vse to sem pozabil že po minutki, ko sem opazoval simpatične prostovoljke. Dan je bil prelep, da bi si belil glavo z politiko!
No, odkljukali smo kulturni program in šli proti naslednji točki dneva: ogledu Ljubljanice z ladjico. Sonce je že pripekalo, na sinjem nebu pa ni bilo niti oblačka. Kdo ne bi šel na sladoled med čakanjem na ladjico? Privoščil sem si orehovega, kajti na mojo veliko žalost lešnikovega niso imeli. Neizmerna žalost je v hipu skopnela ob pogledu na dekleta, ki so čolnarila po Ljubljanici. Ah, ta mladost.
In začel se je ogled Ljubljanice. Vodila ga je "ne več rosno mlada" ženska, ki pa je po mojem pustila velik vtis. Pripovedovala je tako jasno in razločno, da sem jo razumel brez težav; od te vodičke sem izvedel več o Ljubljani in Ljubljanici kot od župana in predsednika skupaj. Most za mostom smo napredovali po Ljubljanici, jaz pa sem goltal vsako besedo vodičke. Te izkušnje ne bom tako zlahka pozabil, čeprav sem res pozabljiv.
Po končanem ogledu Ljubljanice smo se končno opravili v Laguno, restavracijo, kjer nas je čakala družabna večerja z drugimi. Ker smo bili zgodnji, smo se malo ohladili ob mizah v senci. Sčasoma se je začela večerja; odpeljali so nas do miz, ob katerih smo se po manjši začetni zmedi posedli. Nismo pa vsi v miru obsedli; nekatere je preveč srbela rit, tako da so skakali od mize do mize pozdravit svoje znance.
Sledila je bolj ali manj mirna večerja, ni manjkalo klepeta ob mizah, med katerimi so se urno vihteli tako strežaji kot prostovoljci in seveda udeleženci, ki so iskali svoje znance za klepet. Večer je minil relativno mirno, hvalabogu ni nihče silil plesat. Večer je nekoliko popestril srečelov, ki je služil kot odličen izgovor za klepet; le kdo se ne bi hotel pobahati s svojo nagrado? Saj ne, da bi se bahal z belo majico in premajhnimi japonkami, ki sem jih zadel.
Popoldne se je počasi prevesilo v večer, ko se končno lahko odtrgamo od hrabre odprave in prosto zatežimo drugim. No, drugi so veselo težili drug drugemu, osebno pa sem si privoščil tavanje sem ter tja; navsezadnje mi je prijal hladen večerni zrak po vročem dnevu. Seveda sem spotoma poklepetal z redkimi znanci, tako da po tej plati dan ni bil povsem izgubljen. Tudi sicer sem bil z dnevom povsem zadovoljen.
Končno je prišel čas odhoda; hitro se je stemnilo, nebo pa se je razjokalo ob našem slovesu. Dež je nekoliko ohladil razgrete glave, ki so se trmasto držale svoje družbe, tako da se je kot vedno odhod nekoliko zavlekel. Ah, ne gre jim zameriti; toliko so si imeli povedati, pa tako malo priložnosti so imeli.
No, z odhodom domov se konča moja nekoliko pristranska zgodba o izletu na mednarodni dan gluhih v Ljubljani. Domov sem se vrnil utrujen, a nabit z dobrimi vtisi; čutim, da se je moja duševna baterija znova napolnila.
Miha Petelin