DOZIS - Društvo oseb z izgubo sluha Dolenjske in Bele krajine

 »Življenje nam vrne samo tisto, kar damo drugim« (Ivo Andrić)

Kako gledajo drugi na nas, naglušne? Gluhi nam morda zavidajo sluh, ki ga (še) imamo. Slišeči nam rečejo, da je fino, če lahko kaj preslišiš.

 Mi pa…

Z gluhimi še težko sporazumevamo, ker ne obvladamo znakovnega jezika. V svetu slišečih pa težko dohajamo vse informacije, ki so vsakodnevno potrebne in težko opravljamo vsakodnevne opravke, ki so odvisni od medsebojne komunikacije. V očeh drugih lahko izpademo kot nerazgledani, neizobraženi ali celo smešni. V olajšanje nam je, če imamo okrog sebe ljudi, ki poznajo naše težave in nam jih po svojih močeh omilijo; naj bodo to sodelavci, družina, prijatelji, javni uslužbenci.

Najbolje se počutimo v družbi sebi enakih. V ta namen imamo v našem društvu že 12 let skupino za samopomoč naglušnim. Največ nam pomenijo medsebojni pogovori, ki ostanejo znotraj skupine. Beseda teče o naglušnosti, slušnih aparatih in pripomočkih, pa tudi o vsakdanjih praktičnih stvareh (recepti, dom in vrt, družina, šport in prosti čas, potovanja…).   Včasih pa za spremembo tudi kam gremo.

Pred dopustom nas je v svoj vikend v vinsko gorico Ljuben pri Uršnih Selih povabila naša članica Metka Novakovič. Kljub skrivanju sonca za oblake nam je druženje polepšal dober tek: Metkin soprog Željko je spekel mesne dobrote, Martin je prinesel belokranjsko pogačo, Jadranka, Ivanka, Lojze in Olga so poskrbele za sladice. Oziroma je vsak nekaj prinesel. Pogrešali smo Veselo, a smo jo poklicali po telefonu, ko je bila na morju. Lep razgled na daljno okolico in prijeten klepet so nam polepšali popoldne, ki se je kljub dolgemu poletnemu dnevu prehitro iztekel v večer, ko smo se zahvaljujoč gostiteljema poslovili in razšli.

Kako malo je treba, da je lepo.

Jelka Močnik