DOZIS - Društvo oseb z izgubo sluha Dolenjske in Bele krajine

Rada bi Vam in seveda bralcem revije Novomeški odmev in Prisluhnimo tišini podala nekaj svojih vtisov in doživetij z najinega nadvse prijetnega dopusta. Z možem sva od 11. do 15. maja 2015 namreč letovala v Počitniškem domu v Kranjski Gori.

Za tiste, ki še ne vedo, je dom na lepi, mirni lokaciji v naselju Slavka Černeta št. 11. Tudi lastniki hiš v ulici so prijazni. Oskrbnica, gospa Milada Koblar je zelo skrbna v pravem pomenu besede. Takoj se opazi, da je predana svojemu delu, da ga opravlja z velikim veseljem in odgovorno.

Ne sme se pozabiti animatorke – gospe Nine Orešnik. Za vsak dan je imela program, prilagajati se je pa bilo treba tudi vremenu. Sprehodili smo se do jezera Jasna. Sprehajalci se lahko odpočijejo na klopcah in občudujejo lepote mogotcev Razora in Mavrinca. Na skali je kip kozoroga, delo akademskega kiparja Stojana Batiča, nastalega med 1986 in 1988 leta.

Ogledali smo si skakalnice v Planici, v dolini pod Poncami, kot smo slišali novinarja pred začetkom smučarskih skokov – prave mojstrovine arhitekture.

Na poti na najvišji cestni prelaz Vršič 1611 m stoji Ruska kapelica. Postavljena je v spomin ruskim vojakom, ki jih je leta 1915 zasul snežni plaz med gradnjo ceste čez Vršič. Urejena je v pravoslavnem slogu, ki izraža vero umrlih vojakov . S štirisedežnico smo se povzpeli na Vitranc, navzdol pa smo jo mahnili kar peš, saj se nas je nekaj balo sedežnice.

Če smo kaj želeli po svoje, nam je Nina zaupala in ustregla. Zelo je razgledana, veliko ve, kot bi bila kak turistični vodič.

Večere smo si popestrili z družabnimi igrami, s kvizom, s prijetnimi klepeti tudi na klopci pred domom. Bili smo kot razširjena družina od Ptuja do Goriških Brd. Omenila pa še pravo zanimivost; iz našega društva smo bile prisotne tri skupine: Janez Šercelj z ženo in malim Janom iz Dolenjskih Toplic, Marijana Grabrijan s svakinjo Darinko iz Vinice in midva Šmaverčana iz Dobrniča. Triletni Jan je bil otrok nas vseh, lepo se je vključeval v družbo odraslih.

Svoje želodčke pa smo dvakrat na dan razvajali v bližnjem gostišču Livada. Skrbno urejene mize so se s pomočjo nadvse prijaznega strežnega osebja napolnjevale z nepozabnimi dobrotami.

V najinem imenu in, si upam trditi, tudi v imenu vseh, ki so dom kdajkoli obiskali, se zahvaljujem ZDGNS in vsem, ki so kakorkoli pripomogli, da sta v domu prijetno počutje in bivanje.

K tej pohvali bi rada še vključila še naše novomeško društvo, ki je tovrstna bližnja vez za naju. V kolektivu je čutiti veliko ljubezen, neizmerno potrpežljivost do gluhih in naglušnih. Le-te s svojimi zlatimi rokami zaposleni spet dvigujejo pokonci, če je to potrebno.

Stane in Olgica Mežan

Šmaver 2

8211 Dobrnič