DOZIS - Društvo oseb z izgubo sluha Dolenjske in Bele krajine

Skupna potovanja so prava priložnost, da  obnovimo vezi s prijatelji, se nasmejemo in tako tudi spoznamo nove prijazne ljudi, katere nas druži kultura gluhih in naglušnih Slovenije.

V soboto, 13. maja, smo se odpravili na dolgo pričakovan izlet v Avstrijski živalski vrt Tiergarten Schӧnbrunn.

Sredi noči se je zbrala mala skupina ljudi vseh generacij, da doživimo ta izjemen in nadvse zanimiv obisk živalskega vrta na Dunaju. Tja smo prispeli v lepo sončno jutro.  Polni življenja in pričakovanj smo  se napotili k Živalskemu vrtu,

mimo dvorca Schönbrunn, s krasnim cvetličnim parkom in skulpturami, ki ga krasijo. Specifična avstrijska umetnost se pokaže na vsakem koraku ter nas osupne in začara.

Vendar tudi neresnosti in šaljivosti ni manjkalo in sicer ne samo s strani najmlajše družbe, kot bi morda pričakovali. Šaljivo nam je nagajal ravno naš najstarejši sopotnik, ki je pravi mojster priložnostnih šal. Obnašal se je kot pravi mladenič. Emuja je tako očaral s klobukom, da se je le-ta skorajda zaljubil vanj in mu sledil po poti kot pravi prijatelj.

Na blagajni pri vhodu pa smo uporabljali celo nemške kretnje za število vstopnic. Po domače 3 in gremo!

Zoo. Lepo, nadvse urejeno, neverjetno premišljeno. Živali smo lahko videli dokaj od blizu, kar je pohvalno za ustvarjalce vrta. Tudi živali –zdi se - rade pozirajo in spijo ravno pred očmi opazovalcev.

Vsi smo večkrat obiskali Ljubljanski živalski vrt, tako da so nas najbolj navdušile živali, ki  smo jih imeli priložnost prvič videti. Dunajski Zoo-vrt je tudi majjjčkeenoo večji kot naš in gosti večje število živali, ki imajo lepo organizirane  zunanje in notranje prostore. Tudi sami prostori so lepo omišljeni, tako za živali, kakor tudi za našo zabavo.

Pingvini, nosorogi, netopirji, tapirji, pelikani, pande in opičje bande… tigri, levi, jaguarji… vsak od nas je bil navdušen nad drugo atrakcijo.  Vse nas so seveda navdušili pingvini, ki so za marsikaterega od nas bili nekaj še nevidenega.  Če ste si kdaj pogledali dolgometražne Disneyeve risanke, v katerih so pingvini surfarji in podobni karikaturam, – ravno takšni so videti tudi v naravi! Smešni skakutavci s čudnimi čupami. No, tam so tri različne vrste pingvinov, ki nas tudi počastijo s svojimi plavalnimi točkami, potapljanjem in čohanjem po pegastih trebuščkih ali pa s spanjem s tehniko glava na rami.

Tudi pande pripravijo resnično veselje, ko z zadovoljstvom po otročje gugajo in jejo bambus in veje ter za razliko od medvedov so dejavne tudi v vročem delu dneva. Medvedi pa globoko hrkajo.  No, razen polarnih medvedov, ki uživajo v plavalnih disciplinah. Odpravimo se  k povodnem konju. On potaplja svojo glavo v vodo, inhalira skozi nos in rezgeta kot pravi konj. Zatečemo se tudi k številnim gigantskim pticam - pelikanom in rozastim flamingom. Radi bi tudi sami poskusili, ali se da z njimi golf igrati ...pa ne upamo. Večina sesalcev je ležala in spala; no, razen nas. Čisto pošteno, za lenivce nismo bili niti prepričani ali so pravi, ali nagačeni, ker so negibno spali na vrhu svojih hišic.

Prava atrakcija je bil Tropski paviljon, na vrhu katerega so viseli veliki netopirji. Tropska atmosfera. Zares lep ribnik ob stezi, ki te prepriča o lepotah tega planeta.   Proti izhodu netopirska temna jama in nemirni netopirji, ki letijo mimo naših glav.

Hodili smo: gor, dol, desno, levo. Ostane vprašanje, le kaj si živali mislijo o nas. Poklicali smo opico in se je obrnila za trenutek, potem pa hitro nazaj na razgibavanje. Ne mislijo preveč na nas.

Srečamo tudi veliko Slovencev. Arape z dvema ženama. Lepotice zahoda in tudi nase bivše sodržavljane. Vendar je park zares velik in večje gneče ni.

Na koncu smo se pred dežjem skrili v gostilni. Na poti domov pa je bilo veliko veselja. V sproščenem vzdušju in z napolnjenimi baterijami smo se sprostili s pogovori o življenjskih zgodbicah. Le kam gremo naslednjič?!

Ana Kogoj