DOZIS - Društvo oseb z izgubo sluha Dolenjske in Bele krajine

Začeli smo z nagovorom in čudovito pesmijo Andreja Rozmana Roze: Nekaj ti moram povedati.

V  društvu se zavedamo kako pomembno je druženje ljudi z okvaro sluha.

Danes so časi drugačni in veliko stvari se dogaja na spletu in v medijih. Prihod v društvo z namenom da bi izmenjal informacije in občutke nima več take teže kot pred 10 ali 20 leti. Tehnologija gre s svetlobno hitrostjo naprej in zato se tudi gluhi in naglušni družijo virtualno, preko spleta, s pomočjo web kamer po celi Sloveniji, Evropi in izven.

Širijo krog znancev, a to jih ne zadovoljuje popolnoma, saj le druženje v živo nekaj šteje, ker ti moram nekaj povedati.

In zato je užitek vsako leto srečati se in silvestrovati skupaj, kjer se zberemo stari, mladi, gluhi, naglušni, slišeči, Dolenjci, Belokranjci, sorodniki.

Ob glasbi, za katero je skrbela Metka, nam je prenosno glasbilo posodil njen Željko, smo plesali, Geni je vodila tombolo, Vesela kviz o poznavanju društva, Marijinih igric smo se udeleževali prav vsi in se nasmejali do solz, ob hrani in pijači smo izmenjali informacije, od Sabine smo bili obdarovani z ročno izdelano vrtnico, gluhim pa je lastnica gostilne omogočila brezplačno igranje biljarda.    Neutrudni fotograf Vladimir je vse to zabeležil, kot dokaz, kako raznovrstno in prijetno vzdušje je bilo.

Zahvala gre Geni, Mariji in Metki za domače pecivo in pripravo aktivnosti, vsem ostalim prisotnim pa za aktivno udeležbo na druženju. Društvo je poskrbelo za simbolična darila zmagovalcem vsakokratnih družabnih igric.

In na koncu refren naslovne pesmi:

Pogovarjanje ni le za zabavo, zdravilno je, ko imamo težavo in se v lastnih mislih dušimo, dokler jih še z nekom ne delimo.

Pogovarjanje je bližina in toplina, s pogovarjanjem smo kot družina in skupina.

S pogovarjanjem se človek s človekom prepleta, s pogovarjanjem smo mreža tudi zunaj interneta.    

Vesela Banić