Dvodnevni izlet v Budimpešto
Prišla je težko pričakovana sobota, ko smo se odpravili na dvodnevno ekskurzijo v Budimpešto.
Ponoči je močno snežilo. Skrbelo me je, koliko snega bo zapadlo do jutra. Bodo Belokranjci lahko prišli? Vse to se mi je podilo po glavi, ko sem se odpravljala spat. Ura me je zbudila ob petih zjutraj. Takoj sem vstala in šla v izvidnico. »Ojoj, kar precej snega, ampak ne bo hudega,« sem si mislila. Lopato za sneg sem pa vseeno morala uporabiti. Plug mi je namreč narinil več kot pol metra snega na izvoz na cesto. Odhod avtobusa je bil predviden ob 6. uri izpred Mercator centra. Pričakali so nas vodič Vinko in dva šoferja. Zbralo se nas je osemnajst članov in sorodnikov ter tolmač Boštjan. Vodič nam je zaželel dobro jutro, in »hajdi« na dolgo pot proti Budimpešti. Avtobus je bil udoben, tako da smo jo brez težav prevozili. Kolesa so hitro požirala kilometre in že smo bili na meji s Hrvaško. Prehod meje je potekal hitro, brez problemov. Pot nas je peljala mimo Zagreba proti Varaždinu, nato naprej proti madžarski meji. Tudi na prehodu te meje ni bilo težav. Med vožnjo je vodič postregel s kupom podatkov o Madžarski in njeni zgodovini, tako da možgani kar niso dohajali. Končno smo se pripeljali v Budimpešto. Ker je bila sobota, na cesti ni bilo pretirane gneče, pa vendar dovolj, da smo se premikali počasi. Vodič je kazal levo in desno: »Poglejte to, poglejte ono.« Glave smo vrteli na vse strani, bili smo kot nihalo na uri. Ime Budimpešta je sestavljeno iz dveh besed: Budim in Pešta (levi in desni breg Donave). Odpeljali smo se na Citadelo, od koder je čudovit pogled na mesto. Malo nam jo je zagodlo vreme, ker je bilo megleno, pa še močno je pihalo. Po vrnitvi v mesto smo si ogledali Trg herojev, repliko gradu kralja Matjaža in Štefanovo cerkev. Ogledali smo si grajski hrib s Kraljevo palačo, Matjaževo cerkev in Ribiško utrdbo – bastiljo. Sprehod po ulici Váci je bil pravi podvig. Kot bi prišel v mravljišče. Na večerjo smo se odpravili v lokalno restavracijo – čardo, kjer so nas pričakali s tradicionalno glasbo. Po večerji smo odšli v hotel, kjer smo prenočili. Zbudili smo se v sončno jutro. Po obilnem zajtrku smo odhiteli proti Blatnemu jezeru. Madžari mu pravijo Panonsko morje. In res je videti kot morje. Med vožnjo smo si ogledali polotok Tihany, nato smo se ustavili še v Hevizu, ob največjem naravnem zdraviliškem jezeru v Evropi. V njem so izviri tople vode od 29 do 32 stopinj Celzija. Sprehodili smo se okoli njega, si vzeli čas za nakupe in kosilo. Pozno popoldne smo se vkrcali na avtobus in se odpeljali v smeri proti domu. Pokrajina je brzela mimo nas, vzdušje na avtobusu je bilo odlično. Popiti je bilo treba še ostanke »ta kratkega«, našlo pa se je še nekaj peciva. V zgodnjih večernih urah smo zaključili dvodnevno potovanje polni vtisov. Bilo je naporno, vendar lepo.
Metka Novakovič