DOZIS - Društvo oseb z izgubo sluha Dolenjske in Bele krajine

V našem društvu so se odločili, da organizirajo tečaj znakovnega jezika. Ker sem si že nekaj časa želela naučiti se vsaj osnovnih kretenj, sem se z veseljem prijavila.

Tečaj smo imele ob ponedeljkih, začel se je 25. 9. 2017 in končal 5. 2. 2018. Na začetku nas je bilo prijavljenih sedem, na koncu pa je ostalo pet tečajnic: Mojca, Dunja, Tea, Geni in jaz – Metka. Tečaj je vodila Simona Smuk. Bila je dobra predavateljica, zato sem zelo rada hodila na učenje. Vmes smo utrjevale znanje s pomočjo spletnih strani in knjig. Ugotovila sem, da ni tako lahko, kot je videti, ko se pogovarjajo vešči znakovnega jezika. Tudi Petra je prišla na pomoč in nam pokazala nekaj kretenj. Ugotovile smo, da se le-te razlikujejo od kretenj iz slovarja slovenskega znakovnega jezika. Težave so se pojavljale tudi pri kretanju povedi, ker smo jih hotele prevesti dobesedno. To pa v znakovnem jeziku ravno ne gre. Na koncu tečaja je bil seveda preizkus znanja. Malo smo se ga bale, vendar se je na koncu vse dobro izšlo. Ene bolj uspešno, druge manj, naredile pa smo ga vse. Predsednik društva Vladimir Kastelec je vsem čestital in izročil potrdila o opravljenem tečaju. Za konec smo se še slikale ter si obljubile, da bomo pridobljeno znanje čim večkrat uporabljale in ga s tem tudi utrjevale. Človek nikoli ne ve, kdaj mu takšno znanje pride prav.

Metka Novakovič

Sem Tea Potočar. Z znakovnim jezikom sem se prvič spoznala preko ameriške serije Zamenjani ob rojstvu (Switched at birth). Znakovni jezik mi je takoj postal zanimiv. Da se tečaj slovenskega znakovnega jezika organizira tudi v Novem mestu, me je obvestila mami, ki z društvom poslovno sodeluje. Brez odlašanja sem se prijavila. Konec oktobra sem se prvič odpravila v prostore društva, malo s strahom, predvsem pa s pričakovanjem, kako bo tečaj potekal in česa se bom naučila. Strahu kmalu ni bilo več, saj sem spoznala nasmejane in prijazne ljudi – svoje so-tečajnice. Po začetni tremi, pri predstavljanju, se je po prostoru kmalu slišal smeh. Zelo hitro smo se zbližale in skupaj iskale povezave iz vsakdanjega življenja z določeno kretnjo. Vsekakor pa smo največ spraševale: »Ali ni ta kretnja podobna tisti?«. Tolmačka Simona Smuk nas je hitro uvedla v sistem komuniciranja z gluho ali naglušno osebo. Velikokrat je povedala tudi kakšno anekdoto, da smo med učenjem malo sprostile možgane in roke. Nisem pričakovala, da me bo po dveh urah kretanja enoročne abecede bolela roka! No, je pa kmalu minilo. Naslednjih dvanajst tednov sem komaj čakala ponedeljke in spoznavanje novih kretenj. Nekajkrat nas je med učenjem obiskala tudi Petra Šiler, ki je gluha, tako da smo z njo vadile kretnje in pogovor z gluho osebo, kar je zelo pripomoglo, da smo si kretnje hitreje zapomnile. Na koncu nas je čakal še zaključni test. Tega smo se sicer bale, a smo ga vse uspešno opravile. Iz rok predsednika društva, g. Vladimirja Kastelca, smo z veseljem sprejele potrdilo o opravljenem tečaju. Rada bi se zahvalila vsem za prijetno družbo, v kateri sem preživela ponedeljkove popoldneve. Hvala tudi Simoni in društvu za organizacijo tečaja, s čimer sem dobila možnost, da se naučim čudovitega znakovnega jezika. Vem, da ga bom z veseljem uporabljala, in se še sama naučila novih kretenj.

Tea Potočar