DOZIS - Društvo oseb z izgubo sluha Dolenjske in Bele krajine

Kaj?? Kaj tako trese? Pozabil sem, da imam pod blazino uro. Pa saj mi ni treba vstati.

Obrnem se, da bi še malo spal. Počakaj. Ura me je zbudila z namenom. Saj res! Dogovorjeni smo bili, da gremo na pohod na Nanos. Ena, dva, tri, in že smo bili na poti v vas Veliko Ubeljsko, kjer smo imeli zbor. Pozdravili in objeli smo se z domačinom Alojzom, oprtali nahrbtnike in se odpravili. Del poti smo šli skupaj. Na križišču smo se razdelili v dve skupini. Prva skupina je šla po strmi poti. Druga skupina pa po daljši, položni poti, mimo cerkvice Sveti Bric. Ko smo se srečali na Nanosu, smo se fotografirali. Po odmoru smo se odločili za vrnitev. Krajši odmor je imela skupina, ki je šla po daljši poti. Domačin Alojz je pravi lisjak. Rekel je, da gremo vsi skupaj v dolino po drugi poti, ki ni strma. Ko smo prišli na rob hriba, so se nekaterim zatresla kolena. Vedel sem, kakšna je pot, ki jo je predlagal, zato sem se odločil, da se ponovno razdelimo v dve skupini. Prva je šla z Alojzom po res zahtevni, strmi poti. Druga skupina pa se je vračala po drugi, položni in daljši poti. Tudi ta pot za začetnike ni lahka. Zato iskrene čestitke Jasmini, ki je premagala svoj strah in se odločila za sestop po ozkih stezah in kamenju. Na cilju smo si čestitali. Vsaka pot je po svoje zanimiva, bodisi težka bodisi lahka. Pri Alojzu smo nadaljevali druženje s piknikom. Vsi udeleženci so povedali, da moramo takšne pohode in druženje ponoviti.

Vladimir