12. filmski festival gluhih skozi moje oči
Sobota, 17. 11. 2018, je bila po nenavadno toplih jesenskih dneh precej hladna, klasično novembrska.
Vendar pa nam je bilo vsem obiskovalcem 12. filmskega festivala gluhih v Kulturnem centru Janeza Trdine v Novem mestu, ki ga je organiziralo Društvo oseb z izgubo sluha Dolenjske in Bele krajine, zelo toplo pri srcu, saj smo doživeli nekaj lepega, nepozabnega.
V avli kulturnega centra, kjer je bilo poskrbljeno tudi za našo garderobo, smo se zbrali tako gluhi kot slišeči. V dvorano so nas spustili ob dogovorjenem času, prijazni mladenki ob vhodu pa sta nam ponudili napovednik filmov in vprašalnik, ki smo ga po ogledu izpolnili. Ko smo se posedli, nas je pozdravila simpatična Klarisa, ki je najprej dala besedo gospodoma iz Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije, nato pa predsedniku gostiteljskega društva, gospodu Vladimirju Kastelcu, ki je odprl 12. filmski festival. Ogledali smo si sedem kratkih filmov, ki so jih posneli člani različnih društev. Eni so bili poučni, drugi zanimivi, tretji zabavni, vsi pa so mi dali misliti.
Po zadnjem predvajanem filmu so se podelila priznanja vsem sodelujočim, čudoviti šopki pa tistim, ki smo tako ali drugače pomagali. Po tem nas je v avli čakala še bogata pogostitev. Oči so se nam ustavljale na različno in izvirno okrašenih kanapejih in sladicah. Klepetali smo, jedli, pili in se zabavali. Kot slišeči osebi mi je bilo zanimivo opazovati gluhe in naglušne ljubitelje filma, kako se živahno pogovarjajo v svojem, slovenskem znakovnem jeziku. Sem ter tja kakšno kretnjo sem prepoznala, čustva pa sem lahko razbrala iz obrazne mimike. Gostje so bili na splošno videti dobro razpoloženi, vključno z mano.
Naj na koncu omenim še nekaj opažanj. Npr. zame, ki slišim, je bil zvok v dvorani preglasen. Moram priznati, da so me pri tretjem filmu že pošteno bolela ušesa. A nič ne dé, vseeno sem z užitkom in zanimanjem pogledala predvajano. Drugič pa bom, če se lahko pošalim, s seboj prinesla ušesne čepke.
Pri gledanju določenih filmov me je presenetila slaba in nerazumljiva slovenščina. Počasi sem začela razumevati prikrajšanost in s tem krivico, ki jo doživljajo gluhi in naglušni že od zgodnje mladosti, ko ne morejo pridobiti enakovrednega znanja, posledično pa imajo slabše možnosti za nadaljnje šolanje, delo in ustvarjanje, kar vse se mi zdi popolnoma nesprejemljivo. Vso odgovornost polagam na ljudi, ki vodijo to državo, in niti ne pomislijo, kako mnogo premalo naredijo na tem področju.
Na koncu naj povem, da je bila kompletna prireditev od začetka do konca resnično odlično izvedena, za kar se je še posebej treba zahvaliti strokovni delavki novomeškega društva DOZIS, gospe Geni Močnik. Bravo!
Dunja Čavlovič