Zaključek začetnega tečaja SZJ
Že več let se mi je obdobno pojavljala želja, da bi se udeležila tečaja znakovnega jezika, vendar trenutek iz različnih razlogov nikoli ni bil pravi.
Zato sem takoj, ko sem izvedela, da se organizira začetni tečaj v Novem mestu, zgrabila priložnost in se prijavila. Veliko je k temu pripomoglo tudi to, da se je na tečaj želela prijaviti še sodelavka Sanja, s katero sva skupaj zaposleni na Otorinolaringološkem oddelku (ORL) Splošne bolnišnice Novo mesto. Tam se vsakodnevno srečujemo s pacienti, ki so naglušni, vendar le redki uporabljajo znakovni jezik. Z odprto glavo in veliko zanosa sva prestopili prag Društva oseb z izgubo sluha Dolenjske in Bele krajine, kjer naju je pričakal prvi prijazni obraz – sotečajnica, zaposlena v društvu – Geni. Počasi smo se zbirali, polni pričakovanj in verjetno tudi malo prestrašeni, smo dočakali predavateljico, tolmačko Simono Smuk. Po nekaj tednih se je oblikovala skupinica šestih tečajnic, ki smo pridno obiskovale tečaj, včasih sicer pozabile na domačo nalogo, a vedno pripravile konkreten izgovor, zakaj je tako. Hitro in temeljito smo hitele skozi poglavja, se učile abecede, zaimkov, števil in še in še ... Kljub zbranosti in pozornosti pa smo vedno našle tudi čas za kak humoristični vložek ali anekdoto. Ob zaključku tečaja in uspešno opravljenem izpitu smo iz rok predsednika društva, gospoda Vladimirja Kastelca, prejele priznanje za uspešno delo. Moram priznati, da mi je teh štirideset ur minilo s svetlobno hitrostjo. Zdaj, ko pomislim, kako malo je treba, da se človek nekaj novega nauči in si s pridobljenim znanjem širi obzorja, se nadejam tudi tega, da bi se več ljudi odločilo za obisk tečaja znakovnega jezika.
Ob slovesu smo si izmenjale nekaj prijaznih besed, si zaželele vesele praznike in srečno novo leto ter že naredile načrt, kdaj se spet srečamo ...
Sabina Kos