DOZIS - Društvo oseb z izgubo sluha Dolenjske in Bele krajine

Za popestritev dogajanja (sploh v teh »korona časih«, ko je bolj varno druženje v naravi, kot v zaprtih prostorih) smo se skupina za samopomoč naglušnih dogovorili za krajši pohod.

V svoje kraje nas je povabil naš član Anton Aš iz Dolenjega Polja pri Straži. Zbrali smo se pri njem in se pogovorili o tem, koliko je kdo zmožen hoditi, vsi smo namreč že bolj ali manj v letih in nas telesa ne ubogajo več tako, kot bi si želeli. Nekaj nas je pot skrajšalo za polovičko, tako da smo del poti »premagali« z avtom. Že od tam, kjer smo izstopili, se nam je ponujal čudovit pogled na dolino naše modre lepotice Krke. Nato smo se povzpeli na hrib. Kar uspešno. 

Ko smo prišli do vzletišča (za padalce) Peter (nadmorska višina 464 metrov), so nam z drugega konca pomahali tisti, ki so šli peš od vznožja. Dobro jim je šlo! Tudi tu je bil lep razgled. Ogledali smo si informacijsko tablo, si malo odpočili, fotografirali in se odpravili nazaj. Namreč, nismo predolgo pustili čakati Metke, ki nas je čakala z avtom na pol poti. 

A nas je pošteno presenetila! Njene ustvarjalne roke so v tem času izdelale venček za na glavo iz lipice. Vsi smo si ga drug za drugim posadili na glavo. Kako smo bili luštni!

Ob vrnitvi smo bili deležni še malice, ki nam jo je postregel Anton. 

Polni lepih vtisov iz narave in hvaležni Antonu za gostitev ter Metki in Geni za organizacijo smo se razšli. 

Koliko lepih kotičkov ima naša domovina! In kako prijetno je druženje v naravi! Pa še kdaj!

Jelka Močnik