DOZIS - Društvo oseb z izgubo sluha Dolenjske in Bele krajine

Že pet let (kako čas hitro teče!) se srečujemo – skupina za samopomoč naglušnim. Delujemo v okviru DGN Dolenjske in Bele Krajine. Naša voditeljica je ga. Bernarda Babič. Sestajamo se vsakih 14 dni v prostorih društva, kjer lahko s pomočjo indukcijske zanke spremljamo pogovor skupine.

Ta srečanja nam veliko pomenijo.

Tu se srečujemo s sebi enakimi.

Tu dobiš občutek, da s svojo drugačnostjo nisi sam.

Klepetamo, razpravljamo, svetujemo, sprašujemo…

Naš program ni vnaprej določen; oblikuje se sproti, spontano.

Zaradi različne starosti članov se lahko soočamo tudi z medgeneracijskimi razlikami.

Radi se udeležujemo tudi srečanj, prireditev, programov, ki jih organizira društvo.

Veseli smo tudi spletne strani, saj se z društvom lahko povežemo kar doma, izza pisalne mize.

  In če se kdaj kdo srečanja ne more udeležiti, kar nekaj manjka. To pravimo vsi.

Pet let… Prepričana sem, da je to le začetek. 

Jelka Močnik

Skupino za samopomoč obiskujem že peto leto. Sem najmlajši član v skupini. Lepo so me sprejeli. Sedimo v krogu in  se pogovarjamo o problemih, ki jih ima vsak posameznik. Pomagamo si v stiki. Velikokrat se pogovarjamo o problemih v službi, pri iskanju zaposlitve, družinskih problemih.

Ko se družimo ljudje različnih starosti, se mlajši veliko naučimo od starejših.Vsak ima nekaj v sebi kar lahko da: veselje, prijaznost, nasmeh, znanje, informacije. Vsak ima svojo življenjsko izkušnjo, s katero obogati drugega.Starejši ljudje pogosto iščejo pomoč takrat, ko zbolijo, ali se jim poslabša sluh. Tisti ljudje, ki kasneje oglušijo, imajo v začetku težave, ker niso navajeni nositi slušnega aparata. Zanje bi bilo dobro, da bi tudi oni obiskovali slušno govorne vaje, da bi se naučili poslušati  s pomočjo slušnega aparata. Tako bi bili manj odvisni od drugih ljudi, bili bi bolj samostojni.Razmišljam tudi o tem, da bi moral vsak človek  paziti na prehrano. Če zbolimo imamo dieto. Nekateri naši člani jo imajo.Včasih razmišljam, da v življenju ni nič lepega, da je več slabega kot dobrega. Na napakah pa se  učimo. Vesel sem in rad prihajam na skupino. Drugi okoli mene opazijo, da sem se spremenil na bolje. To je zasluga tudi skupine za samopomoč naglušnih. 

Tadej Kramaršič

Za delovanje društva gluhih in naglušnih sem izvedela preko Martina, ki je na terenu poizvedoval za gluhimi in naglušnimi osebami. Kmalu po tistem, ko sem društvo prvič obiskala, je tudi začela delovati skupina naglušnih za samopomoč.

Veseli smo, da smo se našli. Veliko nam pomeni, da  imamo v društvu prostor in tehnične pripomočke, s pomočjo katerih lahko kar dobro slišimo. Dobro slišimo-je za večino ljudi nekaj samoumevnega, za nas pa razkošje enkrat na štirinajst dni! Torej ni treba posebej poudarjati, da radi prihajamo. Pa ne samo zaradi tega. Med nami so se spletle trdne niti prijateljstva. Družijo nas podobne težave, ki jih skušamo premagovati z medsebojno pomočjo in nasveti. Strokovno pomoč nam nudi tudi naša voditeljica skupine ga. Bernarda Babič, ki se je hitro vživela v našo sredino; lahko bi rekla, da čuti in diha z nami, za kar smo ji neizmerno hvaležni.

Veseli smo, da smo se našli. Veliko nam pomeni, da  imamo v društvu prostor in tehnične pripomočke, s pomočjo katerih lahko kar dobro slišimo. Dobro slišimo-je za večino ljudi nekaj samoumevnega, za nas pa razkošje enkrat na štirinajst dni! Torej ni treba posebej poudarjati, da radi prihajamo. Pa ne samo zaradi tega. Med nami so se spletle trdne niti prijateljstva. Družijo nas podobne težave, ki jih skušamo premagovati z medsebojno pomočjo in nasveti. Strokovno pomoč nam nudi tudi naša voditeljica skupine ga. Bernarda Babič, ki se je hitro vživela v našo sredino; lahko bi rekla, da čuti in diha z nami, za kar smo ji neizmerno hvaležni. Hvala tudi Društvu, ki nam nudi prostore in program. Tu se čutimo sprejete. Namreč v vsakdanjem življenju smo marsikdaj odrinjeni na stran, prikrajšani za mnoge informacije. Zato nas jezijo vesti o krnjenju sredstev in programov društva s strani vlade, Zveze, občine. Tako ne gre, tudi mi moramo živeti človeka vredno življenje! Dovolite nam biti, čeprav smo drugačni!

Jelka Močnik

Naglušni ugotavljamo, da so sestanki skupine za samopomoč izredno koristni.
Skoraj vsak naglušni ima svoje posebne težave, ki pa so pri vsakem specifične. Na teh sestanki si udeleženci izmenjujemo svoje izkušnje ali probleme, ki jih doživljamo, oziroma tudi drugim pripovedujemo, kako smo podobne težave vsaj delno odpravljali in se privajali na uporabo slušnih aparatov.

Smo v prostoru, ki je opremljen z indukcijsko zanko in ročnim brezžičnim mikrofonom, ki si ga podajamo iz rok v roke, da se lahko slišimo med seboj. Tako je omogočeno boljše razumevanje naglušnih v pogovoru.
Vedeti moramo, da smo naglušni izključeni iz družbenega življenja, ker se zaradi več glasov ne moremo sporazumevati v nobenem takem prostoru, kjer je več ljudi. Še posebno, če se med seboj pogovarjajo ali je prostoru vključen radioaparat. Probleme imamo tudi v uradih, kjer je ob delovnem pultu nameščena šipa pred strankami. Skozi majhno odprtino v šipi se ne moreš sporazumevati z osebo, čeprav je le kakšen meter oddaljena od nas. Sporazumeli bi se lahko le z govorico rok (v znakovnem jeziku). V skrajnem slučaju mora tak invalid prositi osebo, s katero kontaktira, da mu napiše na listek, kar želi povedati. Vsak pa temu noče ustreči z izgovorom, da nima časa in da to ni dolžan, ali da nima pri roki potrebnega papirja, ker dela samo z računalnikom itd.
V zvezi s tem bi bilo nujno, da bi se obstoječi predpis v zvezi s tolmači oz. spremljevalci dopolnil v tem smislu, da lahko tolmača pokličejo tudi težje naglušni, ki imajo nujne opravke ali pozive na razne urade, sodišča na banko, k zdravniku itd.
Enotni smo, da so naši sestanki vsakih štirinajst dni nujno potrebni, da si naglušni omogočimo vsaj minimalno možnost za sporazumevanje, sicer bi bili popolnoma izolirani in izločeni iz družbe.
Ker se naglušni tega dobro zavedamo, se zato redno polnoštevilno udeležujemo teh naših srečanj.

Rudi Papež

Zabeleženo imam drugo srečanje naše skupine, ki je bilo 16.5.2002 . Takrat smo se  osebno predstavili: različni po letih, izobrazbi, skoraj gluhi in naglušni. Med nami so se v štiriletnem obdobju stkale prijateljske vezi, saj smo si marsikaj zaupali, potožili in iskali nasvete za svoje težave. Če nismo znali rešiti problema sami, nam je s svojim znanjem pomagala psihologinja prof. Bernarda  Babič. Lahko rečem, dasmo rešili tudi življenja obupanim. Slišeči nas težko razumejo.

Sama imam nelepe izkušnje zaradi poniževanja in posmehovanja. V skupini sem pridobila samozavest in moč, da lažje pravilno reagiram. Gluhi in naglušni rabimo prilagojen način sporazumevanja zaradi stisk in čustvenih motrnj, ki jih doživljamo.
Ivanka Murn