DOZIS - Društvo oseb z izgubo sluha Dolenjske in Bele krajine

Veseli smo bili društvenega povabila na izlet, kot vedno!

Tokrat smo se namenili v kočevsko ribniški konec. Polni pričakovanj smo se posedli v avtobus. Z nami je bil seveda tudi tolmač SZJ Boštjan Jerko, ki je potem med potjo tolmačil zadnjemu delu avtobusa, naglušni pa smo spredaj prisluhnili organizatorki Geni.

Prvi del poti smo izkoristili za klepet. A šofer Rado nas je kmalu pripeljal v Kočevsko Reko do točke, kjer se nam je pridružila vodička, ki nas je popeljala v bunker Škrilj. Še pred vstopom vanj nam je razložila zgodovinsko ozadje. Bunker je bil zgrajen na strogo varovanem vojaškem območju v času hladne vojne 72 metrov pod površjem. Sestavljen je iz hodnikov in sob. Gradili so ga rudarji, ki so bili tja privedeni z zavezanimi očmi, da pravzaprav niso vedeli, kje delajo. Med kopanjem so naleteli tudi na vodno zajetje in bili tako oskrbovani z vodo. Bunker ima številna varovala, dva generatorja za proizvodnjo elektrike, prezračevalni sistem. Vse je bilo grajeno iz najboljših materialov. Namenjen je bil za bivanje v primeru izrednih razmer (atomski udar) za specialce, ki bi vzpostavljali telefonske in telegrafske povezave s političnim in vojaškim vodstvom oz. postojankami. Ogled bunkerja je od leta 2017 mogoč za organizirane skupine, do takrat pa je bil strogo varovana vojaška skrivnost. Ogled je bil res zelo zanimiv, še toliko bolj, ker smo skoraj vsi generacija, ki je še živela v bivši Jugoslaviji. Več o tem: www.kocevsko.com

Med vožnjo smo opazovali pokrajino Kočevske Reke in spotoma videli smerokaz za Gotenico, kjer je še en bunker, ki pa ni odprt za javnost in je bil namenjen temu, da bi se vanj po potrebi skrilo najvišje politično vodstvo.

V gostilni Harlekin smo preusmerili naše misli, saj nas je čakalo dobro in obilno kosilo. Okrepčani smo se podali na v muzej krošnjarstva in suhe robe v Ribnici. Tu smo si ogledali izdelke mnogih zvrsti suhe robe: rešetarstvo, podnarstvo,  obodarstvo, ročno mizarstvo, strugarstvo, orodjarstvo, žličarstvo, posodarstvo, pletarstvo, krošnjarstvo. Ker zemlja na tem področju ni bila kmetijsko ugodna, so Ribničani izkoristili gozdove (les) in glino in ustvarjali na svoj način. Robo so prodajali doma in daleč po svetu. Žal mladi rod zaradi sodobnejših materialov in načina izdelave tovrstne robe ne vidi več zaslužka v tem. A iščejo nove načine in oblike izdelkov, ki bi na nek način še ohranjali izročilo njihove dežele. Mi smo si z velikim zanimanjem ogledali muzej, lahko smo se tudi poskusili v pletenju košare in kupili izdelke suhe robe v muzejski trgovini.

Potem pa smo se zapeljali še v Gorenje pri Kočevju v družinsko pivovarno Matt. Družina nam je predstavila zgodovino njihovega pivovarstva, ki je imelo vzpone in padce, a ostajajo s svojim načinom dela zvesti načelu, da delajo dobro in ne na veliko, saj dajejo velik poudarek tudi zasebnemu življenju in zadovoljstvu. Več: www.pivovarna-matt.si

O, seveda smo poskusili pivo. Več vrst. Imajo zelo zanimiva imena, vezana na njihovo pokrajino. Zraven smo imeli tudi prigrizke, da nas ne bi preveč »zaneslo«. Oskrbeli smo se še za domov, seveda!

Polni vtisov, novih doživetij smo se peljali domov, opazujoč lepo, nekoliko divjo, neokrnjeno kočevsko pokrajino. Zahvalili smo se sekretarki za organizacijo izleta in za zelo ugodno ceno le-tega, pa šoferju, da nas je varno vozil in pripeljal nazaj domov.

Še si želimo takšnih izletov, saj je to priložnost za druženja in spoznavanje lepot in zanimivosti naše lepe Slovenije ali zamejstva.

Jelka Močnik