DOZIS - Društvo oseb z izgubo sluha Dolenjske in Bele krajine

Kar zgodaj smo morali vstati v soboto, 18. maja, saj je naš avtobus, ki je bil čisto poln, odpeljal že pred peto uro.

Zanimanje za ta izlet, ki ga je organiziralo Društvo oseb z izgubo sluha Dolenjske in Bele krajine (DOZIS), je bilo namreč veliko. Med vožnjo v smeri Primorske smo še malo zaspali, nekateri pa tudi klepetali. Dobro, da znakovni jezik ni glasen, ha ha. Opise, ki nam jih je pripovedoval vodič Gregor Zupan, je v znakovni jezik prevajal tolmač Boštjan Jerko.

En postanek za malico je bil dovolj, da smo se potem skozi Koper, kjer smo videli pristaniške žerjave, usmerili proti hrvaški meji in nadaljevali pot po Istri. Kmalu smo bili v Rovinju, kjer smo si ogledali staro mestno jedro in se povzpeli na hrib, kjer je cerkev sv. Eufemije. Z njene ploščadi je čudovit razgled na morje. Lepa kulisa za fotografiranje. Na poti nazaj smo se spotoma malo »pokupčkali«, da smo v mestu popili kavico ali kaj drugega in poklepetali.

Avtobus nas je odpeljal do Fažane, kjer smo imeli čas za kosilo ali sprehod. Polni pričakovanj smo se vkrcali na ladjico za Veliki Brion. To je največji brionski otok. Narodni park smo si ogledali s pomočjo turističnega vlakca, na katerem je bil tudi hrvaški turistični vodič. Občudovali smo čudovito pokrajino in živali ter izvedeli veliko zanimivosti o otoku, njegovi zgodovini in seveda o najslavnejšem prebivalcu na njem – Titu, ki je bil velik ljubitelj raznovrstnih živali in izjemen politik. Na otoku je gostil mnogo mnogo slavnih ljudi. Če smo kaj zanimivega preslišali ali spregledali, si lahko naložimo aplikacijo Brijuni guide in poiščemo podrobnosti. Ogled otoka je velik izziv, da gremo tja še kdaj v lastni režiji in si izposodimo vozilo ali kolo ter uživamo v lepotah otoka. Težko je verjeti, da lahko ladja, ki nas je čakala, da nas odpelje nazaj, sprejme toliko ljudi! Zanimivo je bilo gledati galebe, ki so nas spremljali v pričakovanju kakšnega koščka hrane.

Na avtobusu smo izmenjavali vtise, gledali fotografije, klepetali in seveda tudi malo zaspali, saj je bil dan kar dolg, a zanimiv. Spet smo videli nekaj novega, del nekdanje skupne domovine. Še si želimo takšnih izletov, ko spoznavamo kaj novega in se seveda tudi družimo.

Hvala šoferjema za varno vožnjo, vodiču za informacije in prijaznost ter seveda društvu za organizacijo izleta. Naslednjič pa kam drugam.

Jelka Močnik