DOZIS - Društvo oseb z izgubo sluha Dolenjske in Bele krajine

Sredi maja smo se poslovili od naše članice Doroteje Lipovec. Bila je novomeščanka in sluh je začela izgubljati postopoma do skoraj 100% po Fowlerju.

Zadnja leta je bivala v Domu starejših občanov Novo mesto, kjer smo jo tudi obiskali pred novim letom. Obiska je bila vesela in v pogovoru zatrdila, da se počuti dobro. Žal še ni čutila sprememb v telesu.

Zelo rada se je udeleževala delavnic, izletov, druženj ob silvestrovanju. Dolga leta je bila tudi članica skupine za samopomoč naglušnih. Živela je sama po smrti moža, zato ji je druženje s sebi enakimi prijalo. Veliko je brala in v tem našla vir zadovoljstva.

Bila je prijetna in spoštovana članica, zato jo bomo pogrešali.

Banić Vesela

Spoštujemo željo članice in družine, da se od nje poslovijo v družinskem krogu. Imeli smo možnost  posloviti se tudi mi, izreči sožalje  in s tem izrazit spoštovanje. Ni se udeleževala aktivnosti in programov, rada pa je prišla v dopoldanskem času v društvo na klepet, prinesla kakšno dobroto kot je pač pri njej bila navada. Ljubila je gore, saj ji je planinski zrak koristil, zato je bila vsako leto v Kranjski gori.

Spominjali se je bomo kot vedno brezhibno in mladostno urejeno žensko, vztrajno, nasmejano, klepetavo, z občutkom za pravičnost in s kančkom jeze na stvari, na katere ni imela vpliva. Rada je hodila sorodnikom v Beograd. Oboževala je svoja otroka in vnuke.

Nikoli ni pojamrala in tudi nakazala, da se morda ne bomo več videle. Nanjo me bo spominjala duhovita karikatura njenega brata, katero sem dobila v dar za obletnico. Hvala da smo te imeli možnost spoznati in počivaj v miru.

Vesela Banić

Rojen je bil 6.2.1915 v Vavti vasi pri Novem mestu, kjer je tudi živel do odhoda v dom pred 9 leti. Sam se je odločil, da kljub 5 otrokov, ena hčer je že pokojna, eden sin pa naglušen, ter 10 vnuki, odide v Penzion Ivanež pod Gorjance, med vinograde, preživet svojo starost. Pa ne da je bil osamljen, saj v tako veliki družini z še 16 vnuki in 3 prapravnuki, mu je bilo lepo. Bil je aktiven celo življenje do zadnjih nekaj tednov v marcu, v starosti 97 let.

Po smrti žene, se je še lažje odločil za mir, utečen način življenja v domu, sprehode v naravi in spoštljiv odnos osebja do njega.

 V društvu je kot naglušna oseba imel najdaljši staž predsednika društva in to kar 20 let. Bil je tudi dolga leta član republiškega odbora gluhih. Bil je spoštovan in cenjen predsednik, veliko se je zavzemal za člane, na terenu za pomoč, za članstvo, saj je to pomenilo prve informacije neukim ljudem, tehnične pripomočke. Poudarit je potrebno, da ni bilo nagrad, da so veliko naredili prostovoljno in da sta postavila skupaj z g. Rupnikom, tedanjim tajnikom, dobre temelje današnjega društva. Leta 1997 mi je v intervjuju povedal, da so občine vedno imele mačehovski odnos do potreb gluhih in naglušnih, zato je bil zelo vesel novih društvenih prostorov, katere je tudi odprl.

Delal je v Tovarni obutve, bil član UO, delavskega sveta in vseskozi predsednik sindikata. V vasi in okolju je bil spoštovan. Ni imel formalne izobrazbe, a je bil načitan in ga je dolgo življenje vseživljenjsko izobrazilo.

G. Kren mi je povedal, da je vedno dobro shajal z ljudmi. Ni bil zamerljiv, imel je pozitiven odnos do vseh, smisel za šalo. Takega smo poznali tudi mi. Rad je občasno zahajal v društvo tudi iz Penziona, po tehnični material, kratek klepet s sekretarko. Občasno smo ga obiskali tudi mi.

Da, naših članov in nekdanjih predsednikov društva ni več. V naših arhivih in srcih bodo ostali zapiski, spomini.

Banić Vesela

Naše dolgoletne članice, roj. 1.10.1921, doma iz Novega mesta, ni več. Januarja smo jo pospremili na zadnji poti. Ga. Semec je bila predsednica društva v najzgodnejši fazi ustvarjanja društva, od 1958 leta do 1966 leta. Takrat so bili težki časi za vse, za gluhe in invalide še dvakrat bolj.

Vendar so delovali vztrajno, prehodili veliko časa na terenu, popisovali gluhe in naglušne, jim podajali informacije, pomagali sami ali s pomočjo RK v živežu in obleki.

Zakonca Semec so si člani najbolj zapomnili po veliki povezanosti in neločljivosti med seboj. Kjer si videl enega, je bil blizu tudi drug. Nikoli ni prišel v društvo samo eden.

Rada sta se družila z nami, starejšimi, pa tudi mlajšimi člani. Redko kateri izlet  in mednarodni dan je bil brez njih. Najbolj so si gluhi Slovenije zapomnili njenega že pokojnega moža Ivana, čilega Notranjca, ki je v dvorani v Kopru s 400 sedeži vstal, da so si vsi ogledali in ploskali udeležencu, ki je tisti dan praznoval 90. rojstni dan.

Veselila sta se svoje vnukinje, hčerke edinega sina Ivana. Ga. Semec je zadnje 3 leta preživela v Domu starejših občanov Novo mesto, kjer so jo obiskovali njeni najbližji. Zaradi bolezni in želje svojcev, je člani niso obiskovali.

Ponosni smo na njo, hvaležni za njen trud, ki ga je vlagala v društvo in veseli da smo delili zadnja leta z njimi. Naj ti bo lahka zemlja.

Banić Vesela

Vedno poudarjamo, da na koncu prehojene poti ostanejo samo spomini. Spomini na 93. letnega Ivana, ki smo ga vsi poznali in imeli radi.

Ivana se bomo v društvu gluhih in naglušnih spominjali kot človeka, ki je bil neločljivo povezan s svojo ženo. Od ustanovitve društva 1956 leta sta redno prihajala skupaj v društvo na druženje, skupaj sta se udeleževala izletov, proslav mednarodnih dnevov po Sloveniji, druženj ob Kolpi, silvestrovanj, kjer sta tudi zaplesala.

Najbolj odmevno in množično je bil Ivan deležen čestitk ravno na svoj 90. rojstni dan v portoroškem Avditoriju, kjer mu je 400 prisotnih ljudi ploskalo za čilost in voljo biti med sebi enakimi. Ivan in Mihaela sta se spoznala na druženju gluhih in naglušnih, se videla le dvakrat in se odločila poročiti. Imela sta lep zakon, kjer se jima je rodil sin Ivan. Še posebej sta bila ponosna na vnučko, ki sta jo dolgo čakala.  Še ne en mesec nazaj, 10 januarja, smo jih obiskali na domu, saj nista zmogla več v društvo. Nič ni kazalo, da bi bil Ivan zelo bolan, saj je bil celo v oporo svoji bolni ženi.  Žal tega nikoli ne vemo in danes pišemo le o spominu na človeka, ki je bil marsikomu vzor kot klen in čil Notranjec. Njegovim najbližjim izrekamo iskreno sožalje, tebi Ivan naj bo lahka zemlja, nam pa ostane upanje, da bo žena Mihaela zmogla in znala premagati bolečino.  

 V imenu članov Vesela Banič

Na koncu poti ostanejo samo spomini. Spomini na človeka, ki smo ga poznali in imeli radi.

Od njega smo se poslovili v ponedeljek 19.11.2007 na domačem pokopališču v Velikih Brusnicah. Janeza se bomo v društvu gluhih in naglušnih Dolenjske in Bele krajine spominjali kot človeka, ki je želel v življenju preizkusiti vse.

Bil je aktiven na športnem področju in bil predsednik športne sekcije, z veseljem je deloval v gledališki skupini Rudolf, bil je uspešen na likovnem področju. Zaradi potrebe po druženju s sebi enakimi, si je rad udeleževal vsakoletnih srečanj v Gribljah, naših druženj ob zaključku leta in izletov. Rad je pomagal tečajnikom znakovnega jezika, da so lažje sprejemali svet tišine.

Tudi sam se je udeleževal izobraževanja v društvu, da bi bil lažje razumljen tako v službi, kot v domačem okolju. Pred leti je bil tudi predsednik društva in s svojimi dolgoletnimi izkušnjami je zadnja leta deloval kot član Upravnega odbora. Malo ljudi ve, kako težko je prenašati breme gluhote. Nekoč je izjavil, da je bil jezen na celi svet, ker ni mogel izraziti svojih občutkov in mišljenja. O svojih problemih se ni mogel enakovredno pogovarjati, zato je našel drug način tolažbe. Ta pa je bil za njega poguben. Stali smo mu ob strani v najtežjih trenutkih.

Ponosen je bil na družino, še posebej na otroka, saj smo vsak teden izvedeli kaj novega o njih. Imel je plane in nič ni kazalo, da jih ne bo uresničil. Dogovarjali smo se, da bomo pomagali organizirati likovno razstavo v njegovi "bolnišnici". Da bi ga tudi  sodelavci in krajani spoznali skozi njegove slike. Žal tega nismo dočakali.

Janez naj ti bo lahka zemlja, nam pa ostane upanje, da si našel tako iskani mir.

Društvo gluhih in naglušnih Dolenjske in Bele krajine