DOZIS - Društvo oseb z izgubo sluha Dolenjske in Bele krajine

Šentrupert je imenovan kot najstarejša prafara na Dolenjskem, kjer stoji več kot 500 let stara gotska cerkev.

In mi smo bili v OŠ dr. Pavla Lunačka, ki šteje nekaj manj kot 200 učencev. Gostili so nas razredi od 5. do 9. razreda v prelepi dvorani za takšne in podobne dogodke.Takoj  pri vstopu so me pritegnile ilustracije, ki so čudovito uokvirjene razobešene  po hodnikih in učilnicah šole. Čez  250 je ilustracij ( Jože Ciuha, Dušan Muc, Izar Lunaček, Bojan Jurc, Rudi Skočir, Huiqin Wang, Jelka Reichman….) in veliko slikanic v različnih jezikih. Morda bo nekoč tudi kaj v znakovnem jeziku! Ta šola poskuša vzgajati otroke tudi v drugih vrednotah od materialnih. Je šola in galerija hkrati. Učenci duhovno lepoto črpajo prav iz lepot ilustracij, ki jih obkrožajo, urejenosti šole, prijaznih učiteljih in še …  In tudi mi smo to občutili v odnosu otrok do nas, do sodelovanja, razigranosti, zvedavosti, spoštljivosti.

Sprejela nas (Vladimirja Kastelca, Veselo Banić in tolmača Boštjana Jerka) je gospa Marta Mencin, ter nas popeljala do večnamenske dvorane. Učenci so že nestrpno čakali , kaj bodo novega izvedeli o gluhoti, naglušnosti, znakovnem jeziku. In smo začeli, otroci so sodelovali, se učili, spraševali, se smejali, telovadili s prstki.

Bilo je prijetno vzdušje, veliko smo se naučili, kaj so oni odnesli od današnje delavnice, pa bodo napisali.

Vedno napišem, da se v dialogu učimo obe strani. In tudi mi smo se ta dan veliko naučili. Naš namen je bil naučiti mlade ljudi strpnosti in prijaznosti do ljudi z drugačnimi potrebami. In v tem smo sto procentno uspeli. Hvala OŠ  dr. Pavla Lunačka iz Šentruperta.

V. Banić